Poslušalec bo ob poslušanju prvenca slovenskih Exsilium verjetno kaj hitro ugotovil, da bend ne izumlja ničesar zares novega in da gre za bolj ali manj standarden izdelek znotraj sfere klasične folk/black metal hibridnosti, vendar pa je obenem potrebno poudariti, da se neka blazna inovativnost niti ne pričakuje od vsakega izdelka, ki pride na trg. To bi bilo utopično. Je pa res, da je ta specifični podžanr že precej izpet, razpolovna doba izdelkov, ki sledijo nekemu (staremu) preverjenemu receptu, pa načeloma kratka.

Skladbe na Too Many Years of Silence sledijo preverjenim vzorcem strukture in melodije; kakšnih posebnih odstopanj niti ni moč slišati. Vsekakor pa je tu potrebno omeniti, da Exsilium ne igrajo nekakšne poenostavljene t.i. 'pastirske' ali 'pivske' glasbe, temveč poznajo svoje instrumente, album ostaja v domeni metala in ne 'pastirstva', vsak komad ima sebi lastne intrige, ki ga znotraj okvira albuma naredijo bolj ali manj prepoznavnega oz. edinstvenega (npr. kar nekoliko Old Man's Childovski kitarski groove na The Burning Halo; solo v skladbi Heathen Blood). Pohvaliti pa velja tudi dejstvo, da se klaviature ne pretvarjajo, da so karkoli drugega in ostajajo preprosto to, kar so – elektronski instrument, ne pa gosli, piščali, dude, sitar ali karkoli drugega že. To je – menim – zdrav odnos do sebe, okolja in svojega dela.

Na negativni ravni se kot najslabše izkažejo skladbe s slovenskimi besedili, kar je nekakšen paradoks, saj bi po neki logiki ravno te morale biti po izrazu najmočnejše*. Komad Slava izpade na primer tako močno prežet z nekakšnim visokoletečim pathosom, da ga je že prav mučno poslušati. Patriotizem je sicer lepa stvar (dokler ne preraste v diskriminacijo Drugega), ampak ne vidim, kako bi dandanes le ta lahko funkcioniral v tako eksplicitno romantični drži. Žal je izdelkov s takšno enostransko miselnostjo na folk (in folk/black) metal trgu odločno preveč. Je pa res, da je omenjena skladba na albumu izjema in ne pravilo.

Ob vsem tem pa je verjetno potrebno omeniti še eno stvar: Exsilium so se v zadnjih nekaj letih precej pogladili po robovih, izgubili svojo neosredotočeno ostrino. Naj obrazložim: vplivni kaos, ki je pred leti ležal na (in med člani) Exsilium, je takrat rezultiral v izjemno nesorazmerni glasbi; bend je metalo iz ene skrajnosti v drugo. In čeprav je bilo tak pristop v živo sicer zanimivo opazovati, je vendarle lepo slišati, da je zasedba nekako prišla do lastnega izraza in zvoka, ki imata notranjo koherentnost, konsistentnost.

Exsilium so tako posneli in izdali soliden album, ki sicer ne premika meja (folk/balck metal je pač (žal) za inovacije zelo zaprt žanr (vendar pa se situacija s kakšnimi Irskimi, Ukrajinskimi in Izraelskimi 'ekscesi' (verjetno sami veste, na katere bende ciljam) nekoliko izboljšuje, saj tako skandinavsko-nemško-ruska 'naveza' izgublja monopol nad zvrstjo, kar je na dolgi rok lahko samo dobro)), je pa verjetno več kot priporočljiv izdelek za poznavalce in/ali oboževalce podžanra. Sami veste, kateri ste. Oziroma niste.

* Kar nas privede do sledečega (et(n)ičnega) vprašanja: zakaj znotraj folk metala, če predpostavljamo da je to nekakšna na folkloro vezana podzvrst metala, sploh (še vedno) tako močno dominira angleščina?