recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

16. 2. 2014  Year Of No Light - Tocsin  (Debemur Morti Productions, 2013)
Zgodba o počutju posameznika za Francoze še zdaleč ni končana, saj po izdaji, kot je Tocsin, lahko pričakujemo samo še nadaljevanje v enaki smeri kot smo ga slišali do sedaj.

Year Of No Light so ena izmed tistih redkih skupin, pri katerih nikoli ne veš, kaj boš pri naslednji izdaji prejel in dober primer tega je lanskoletna izdaja Vampyr (recenzija: http://profanity.si/recenzije/vampyr).

Okvirno se Year Of No Light vrtijo v post/sludge metal vodah, ampak z vsako izdajo nekako spremenijo svoj pristop do igranja, in kot rečeno je dober primer tega zgornja izdaja Vampyr (gre za glasbeno predstavo Carla Theodora Dreyerja iz leta 1932 – kar lahko sami tudi preberete pri zgoraj navedeni povezavi), ki je bila daleč od tega, da bi jo človek imenoval post metal, ker se je bolj nagibala, k instrumentalnim drone norenjem, kot pa prvotnem post metalu.

Kakorkoli že, gre za čar skupine, pri kateri kot rečeno ne veš kaj boš prejel pri naslednji izdaji.

Čar trenutne izdaje Tocsin pa je tisto, kar smo slišali pri albumu Nord iz leta 2006, le da je vse skupaj bolj ali manj depresivno in skrivnostno – v smeri človeka.

Uvodna in istoimenska skladba Tocsin nam za začetek prinese nekakšen kontrast popotovanja skozi notranjost posameznika. Je skrivnostno objemanje žalosti in spoznavanje krute realnosti o koncu oz. o tem, kaj lahko pričakujemo, ko umremo.

Gre za instrumentalen kontrast žalosti, turobnega počutja in pa tragičnega zaključka v okviru 14 minut.

Verjamem, da marsikomu zadeva ne diši, ker ne gre tukaj zgolj za glasbo, ampak počutje človeka ob poslušanju omenjenega albuma.

V nadaljevanju pa nas psihično povsem ''potolče'' Géhenne. Bolj razgibano bobnanje in malce večji poudarek na post rock žanru, ki ga dobro pospremijo še hitri tempi kitar.

Če smo pri uvodni skladbi Tocsin bili bolj melanholične volje, nam Géhenne ponudi jezo. Ne v pomenu, da sedaj uničimo vse, ampak bolj sovražno razmišljanje ob depresivnem počutju.

Mogoče se lahko nekako pokaže skozi film Machinist (2004, v glavni vlogi Christian Bale), kjer začutimo osamljenost, a še vedno nekakšno jezo skozi lik Trevorja Reznika.

Za skladbo št. 3 oz. Désolation pa se zadeva ponovno vrne v izolirano stanje posameznika. Je recimo dobra primerjava z Vampyr skladbami, kjer se ponovno vrnemo v gledališko stanje oz. je nekakšna filmska predstava skozi glasbo.

Je seveda stanje otožnosti, ki ga prejmemo pri uvodni skladbi.

Gledano v celoti je Tocsin mešanje med kreacijami Nord (2006) ter Vamypr (2013), ker v celoti gre za dovršen post metal album, ki ga objemajo teatralni zvočni efekti, ki te spustijo v stanje nesrečnega počutja.

Zgodba o počutju posameznika za Francoze še zdaleč ni končana, saj po izdaji, kot je Tocsin, lahko pričakujemo samo še nadaljevanje v enaki smeri kot smo ga slišali do sedaj.

twitter facebook