recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

12. 4. 2011  Deicide - To Hell with God  (Century Media, 2011)
Četudi skladbe tokrat ne predstavljajo karkoli izrednega ali svežega, Deicide zvenijo agresivno kot v zgodnjih devetdesetih.

Kaj ostane, ko pri Deicide odmislimo kontroverzno podobo frontmana Glena Bentona, njegova provokativna besedila ter številne zgodbe, ki krožijo okoli njegovega odnosa z osebnostmi krščanskih medijev? Plošči Insineratehymn ter In Torment in Hell sta dokazali, da polpečen death metal ni dovolj dober odgovor, medtem ko so z albumom The Stench of Redemption leta 2006 demonstrirali, da so sposobni svoj pristop posodobiti ter prepustiti glasbi, naj spregovori sama. Ko je postalo očitno, da je naslednja plošča, ki nosi ime Till Death Do Us Part, le manj zanimiva različica svoje predhodnice, so se Deicide ponovno odločili za spremembo. To Hell with God se osredotoča na udarne death metal skladbe s pridihom thrash metala, kar obenem pomeni opustitev melodike preteklih albumov.

Četudi skladbe tokrat ne predstavljajo karkoli izrednega ali svežega, Deicide zvenijo agresivno kot v zgodnjih devetdesetih. Udarni bobni ter močna, mesnata ritem kitara so glavni čar skladb, medtem ko solaže Ralpha Santolle v bolj ritmičnem pogledu na novi Deicide koncept pogosto zvenijo neumestno. Ta vtis kaj hitro popravi Bentonov vokal, ki zveni jezno na pristen, samozavesten način. Nikakor pa to ni slepa jeza, saj je Glenov nastop razumljiv in pripomore k primitivnemu, a dobro naperjenemu death metalskemu napadu, ki kot streljanje topov odmeva v ozadju. Medtem ko sama glasba albuma zveni prepričljivo v vsej svoji agresivnosti, pa besedila ter naslovi skladb dosežejo navidez nemogoče. Delujejo namreč še bolj nedoraslo kot v preteklosti. Skladba, kot je Save Your ne kliče niti po besedni igri v naslovu niti po nesmislih v slogu “Follow the devil wherever I want” v besedilu.

Četudi bi bilo naivno pričakovati napredne pesniške figure in kritpične vsebine v besedilih Glena Bentona, Deicide ne potrebujejo izrednega pretiravanja pri besedilih ter naslovih, ko izdajajo solidno ploščo, kar To Hell with God tudi je. Solidna plošča, ki bi delovala še toliko bolj prepričljivo, če poslušalca ne bi nenehno dražil občutek, da tudi bend sam jemlje album nekoliko neresno, podobno kot so to neslavno počeli ob začetku preteklega desetletja z albumi, katere To Hell with God na glasbenem področju neizpodbitno prekaša.

twitter facebook