recenzije

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

banner
banner

recenzija

12. 11. 2019  Voidsphere - To Call / To Speak   (Fallen Empire Records, 2017)
Čudovita praznina skozi zvoke atmosferičnega black metala.

O skupini Voidsphere ni veliko za povedati. Francoski bend preigrava atmosferični black metal in si za navdih jemlje... luknjo. Luknjo v najbolj dobesednem pomenu. Tisto srhljivo in hkrati privlačno praznino, ki se giblje v neskončnost. Kaj se skriva v tej luknji? Ravno na to vprašanje poskuša odgovoriti plošča To Call / To Speak, na kateri se nahajata zgolj dve pesmi v skupni (epski) dolžini 40. minut. 

Album bi lahko opisali kot zvočni ekvivalent prostega pada, ko nič hudega sluteči posameznik strmoglavi skozi prostor in čas v neko novo dimenzijo, ki je zgolj luknja brez dna. Prva pesem The Void Calls je mojstrovina hrupa, izgubljenega upanja ter surovosti, ki poslušalca počasi zapelje v svoj svet čaščenja tega, kar se skriva – če sploh kaj – v luknji. Toda pravi tornado čaka pri drug pesmi The Void Speaks, kjer se ideje luknje in njene praznine materializirajo skozi mračno pesniško besedo, četudi jo skušajo razglašene kitare in naravnost srhljiva hladna atmosfera na vsak način preglasiti, kot da se album zavestno odloča pretrgati poslušalčev stik z realnostjo in ga poskrati v praznino, iz katere ni izhoda. Sliši se pesimitično, toda To Call / To Speak je preprosto čudovita plošča, prava mojstrovina, ki vrača upanje v obstoj ekstremnih oblik metala in ohranitve izvirnih konceptov, ob katerih se sprašujemo o lastnem obstoju ter tistemu, kar nas pripelje do konca poti. 

V praznino. V luknjo.

Avtor: Vid Šteh
twitter facebook