recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

12. 11. 2019  Voidsphere - To Call / To Speak   (Fallen Empire Records, 2017)
Čudovita praznina skozi zvoke atmosferičnega black metala.

O skupini Voidsphere ni veliko za povedati. Francoski bend preigrava atmosferični black metal in si za navdih jemlje... luknjo. Luknjo v najbolj dobesednem pomenu. Tisto srhljivo in hkrati privlačno praznino, ki se giblje v neskončnost. Kaj se skriva v tej luknji? Ravno na to vprašanje poskuša odgovoriti plošča To Call / To Speak, na kateri se nahajata zgolj dve pesmi v skupni (epski) dolžini 40. minut. 

Album bi lahko opisali kot zvočni ekvivalent prostega pada, ko nič hudega sluteči posameznik strmoglavi skozi prostor in čas v neko novo dimenzijo, ki je zgolj luknja brez dna. Prva pesem The Void Calls je mojstrovina hrupa, izgubljenega upanja ter surovosti, ki poslušalca počasi zapelje v svoj svet čaščenja tega, kar se skriva – če sploh kaj – v luknji. Toda pravi tornado čaka pri drug pesmi The Void Speaks, kjer se ideje luknje in njene praznine materializirajo skozi mračno pesniško besedo, četudi jo skušajo razglašene kitare in naravnost srhljiva hladna atmosfera na vsak način preglasiti, kot da se album zavestno odloča pretrgati poslušalčev stik z realnostjo in ga poskrati v praznino, iz katere ni izhoda. Sliši se pesimitično, toda To Call / To Speak je preprosto čudovita plošča, prava mojstrovina, ki vrača upanje v obstoj ekstremnih oblik metala in ohranitve izvirnih konceptov, ob katerih se sprašujemo o lastnem obstoju ter tistemu, kar nas pripelje do konca poti. 

V praznino. V luknjo.

Avtor: Vid Šteh
twitter facebook