recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

13. 11. 2014  Electric Wizard - Time To Die  (Spinefarm Records, 2014)
Only Satan is real

Ta naša zemljica ni ravno najprijetnejši življenjski prostor. Lebdeča obla sredi črnine obstoja naseljena z ujetniki svojih temnih duš, katere zakrivajo za iluzijo svoje sprogramirane osebnosti. Nekateri si zatiskajo oči pred dejanskim stanjem, se skrivajo v svojem mehurčku in perejo svoje otroke s Telebajski in doživijo par srčnih napadov tisto sekundo, ko se nekje v občilih slučajno najde kakšna srednjeočitna referenca na nasilje, fuk, alkoholizem ali kakšno drugo kul stvar. A problem je v tem, če skušate skrivati svoje otroke pred kruto realnostjo in jih boste skrivali v mehurčku, kaj se bo zgodilo, ko odrastejo, ko bodo sami postavljeni pred brutalno realnost?

Starši, storite pravilno stvar in v vzgojo vpeljite Electric Wizard.

“Marijuana burns inside my crypt, high up here I don't need to take your shit”

Čarovniki z elektro faksa so fukjenci, ki ne skrivajo svojega romantičnega razmerja z drogami in svojega neprilagojenega razmerja z zakonom. So zatežen, temačen folk, ki vpelje svoj gnev v glasbo.

Naj bodo vaši mentorji v svetu, kjer se nune zapletajo v orgije z duhovniki in kri je njihov vazelin. V svetu, kjer so droge sestavni del uravnotežene prehrane. V svetu, kjer so higienski produkti instantna obsodba na večno smrt. V svetu, kjer je pekel odrešitev, nebesa iluzija, realnosti ni.

Time to Die je spektakularno umazan hvalospev vsemu, kar je narobe. Zvok je zadušen, zamorjen, umazan in se perfektno zliva z njihovimi groteskno poetičnimi besedili, kjer bi si prislužili častno mesto v bolnici, če bi se šli drinking game, kjer se pije za vsako, ko oddaljen in zamlet vokal izlije droge in/ali smrt. Tematik se močno drži vpliv (o)kultnih b-filmov iz njihove zlate dobe. Naporno težko čaščenje pompoznih riffov se izmenjuje z nasilno zadrogiranimi deli, ki zvenijo kot najhujši možen acid trip, ki useka med psihotično epizodo. O, ja, po poslušanju te naporne prasice se počutite zasvinjano navznoter in te svinjarije se še z eksorcizmom ne boste rešili.

Wizardi so leta 1997 prevzeli Satanov prestol s Come My Fanatics, ki si zasluži svoje mesto v učbenikih. Takrat so svetu predstavili svoj nasilno gnijoče nelagodno posran zvok, brutalno masivo in doom v še nižji prestavi kot sicer. Novost je zbledela, saj je trenutno aktualno merjenje kurcev s počasnostjo in nizkimi uglasitvami, ki prebijajo Marianski jarek, ampak prestol je pa še vedno v lasti Wizardov in s Time to Die so ga še dodatno zaščitili in dokler imajo droge, ostaja prestol njihov.

twitter facebook