recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

4. 2. 2013  Wintersun - Time I  (Nuclear Blast, 2012)
Dolgih osem let so fantje potrebovali za drugi izdelek, ki je bil sprva napovedan za leto 2006.

Zima. Kaj so prve asociacije? Mraz, sneg, megla, led. To, in vse neprijetnosti, ki so povezane s tem. Verjetno pa le redko kdo najprej pomisli na sonce. Pa ne mislim tisto poletno žgoče sonce, ampak zimsko sonce. Tisto, ki je nizko nad obzorjem in, ki ob pogledu skozi okno doma, zbuja lažen občutek topline zunaj. Koliko vas je, ki ste pomislili prav na to?

Sklepam, da malo. Vas je pa verjetno večina bentila čez Zimskosonce vsako poletje, ko so bili ponovno potrjeni za vaš priljubljeni festival, pa čeprav so imeli posneto eno samo ploščo. Dolgih osem let so fantje potrebovali za drugi izdelek, ki je bil sprva napovedan za leto 2006. Kaj je botrovalo takemu zamiku? Baje, da sama kompleksnost komadov in tehnika snemanja, saj naj bi vsak komad vseboval okrog 200 stez. Slišati je res našarjeno, pa to rečem jaz, ki mi taka grandiozna produkcija včasih celo ustreza. Mislim, da so preprosto presegli mejo smiselnega.

Plošča sicer vsebuje pet komadov, v skupni dolžini približno 40 minut. Osem let za 40 minut? Akhem, pardon, kompleksnost snemanja, vem. Kot že rečeno, je zaradi te kompleksne večplastnosti komadov vse skupaj bolj kot ne en velik kaos. Polno vokalov in klaviatur, ki so Zimskemusoncu vzele še tisto nekaj moškosti, ki jo je imel. Zdaj je samo še Zimskisonček. S tem mislim na vsebnost metala v glasbi, ki ga praktično ni več in bi ga tudi z detektorjem kovin težko odkril. Celotna plošča bolj spominja na kakšen epski filmski soundtrack.

Težko je pisati objektivno o nečem, kar ti sploh ni všeč, vendar mislim, da prav veliko nisem zgrešil. Prvi album je pač boljši. Time I razen načičkane produkcije in azijskih melodij ne ponudi veliko užitka ob poslušanju.  Bodo pa fantje že kmalu imeli priložnost, da popravijo vtis, saj že letos prihaja Time II. Pustimo se presenetiti, mogoče bo pa popolnoma drugačna plošča.

twitter facebook