recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

3. 3. 2013  HELL'S THRASH HORSEMEN - ... Till Violence  (Punishment 18 Records, 2013)
Če vam je všeč barbarski, podivjani thrash, potem so Hell's Thrash Horsemen stvar za vas. Prava glasba za prave moške, katerih predniki so spili na tone vodke, posilili vse živo in živalsko preklali vse kulturno, kar se jim je zdelo kot ''boršć''!

Ruske metal scene ne poznam preveč, vsaj kar se ponudbe bendov tiče. Zavedam se, da je vedno imela precej močno black metal sceno, a ostalo mi je nekako ostalo zakrito v hlapih vodke in trde izgovorjave angleških besed.

A samo tepec bi si predstavljal, da država, ki obsega tako ogromen teritorij, ima tako fucked up polpreteklo … kaj polpreteklo, kar zgodovino nasploh, ne zna ponuditi kvalitetnih metal bendov. Ali pa metal bendov nasploh.

Šele lani sem od basista zasedbe Eruption prvič slišal za jebeno kvaliteten thrash kult z imenom Aspid, že nekaj časa pa pišem recenzijo nove izdaje ruskih ultra brutalnežev Katalepsy, ki sem jih žal tudi spoznal šele pred kratkim, tako da – kot vidite – moje poznavanje ruske scene je na psu.

Italijanska založba Punishment 18 Records mi je pozornost pritegnila še z enim neznanim ruskim produktom, imenovanim Hell's Thrash Horsemen. In hecno ime ponuja resda malce hecen, a vseeno precej udaren thrash bend.

Prvo kot prvo, je album … Till Violenec prvenec, ki je originalno bil izdan leta 2009, torej imam pred seboj re-izdajo. Nenad bi mi znal povedati, če dejansko gre za album, ker HTH ponujajo 6 pesmi, en Testament cover – in vse to v 23 minutah.

Kakorkoli že, tole ni stran vrženih 23 minut vašega življenja. Čeprav bend po standardih thrasherske kvalitete (ki je predvsem z ameriškimi bendi dosegla vrtoglave višine) ni med najjačimi, so HTH pristni, umazani in ravno prav dolgo vas mučijo, da jih nimate poln kurac.

Tole je zelo umazana zadeva – vokalist Alexander Ivanov ni prizanesljiv do svojega grla. Tole je dretje, ki bo nekega dne rezultiralo v resnih težavah s polipi v grlu, a vse se da pozdraviti z domačo rakijo ruske izdelave. Vokal je zdaleč od dretja zgodnjih Kreator ali recimo Sarcofago (žal ne gre v te ekstreme), kakšne spevnosti tipa Forbidden pa sploh ne pričakujte. Vseeno je Saša nor in karizmatičen vokalist – tole je vokal podivjanega thrash manijaka, ki babuške grabi za rit, teži zajebani ruski policiji in v svojem postsocialističnem stanovanju še zdaj šopa prvo Exodus kaseto, ki mu jo je stric Vanja gotovo pod grožnjo doživljenjskega zapora švercal iz Zahoda.

Mnogo bolje gre inštrumentalistom – kitarista Nick Komshukov ter Andy Kozhekin moč benda gradita predvsem na nizkotonskih riffih in v umazanosti in tu pa tam šlampavosti kar blestita, a ko opalita kakšno ''sulašco'' to tudi – kot bi rekel kvltni Sajmon – ni od muh. Črpata predvsem iz novejše thrash šole, včasih je stvar že skorajda modern metal, a na srečo ni pičkastih ''glej-kak-znam-skinit-Whoracle-od-In-Flames-riffe-in-da!-to-je-pravi-thrash-metal-lolz!'' delov. Tile riffi so bolj učinkoviti kot KGB in umazani kot ruske jedrske rakete, katerih dele danes lahko kupite na lokalnem črnem trgu za male pare (vprašajte slovenskeg politike iz obdobja osamosvojitve, haha).

Ritem sekcija, ki jo tvorita basist Gleb Mikhalchenkov in bobnar Andy Azarov sploh ni slaba – drži dinamiko, piči trden ritem, a je mnogo bolj zanimiva kot Sodom s tistim starčkom, ki je pred zdajšnjim bobnarjem pičil v bendu kakšnih 10 let.

Komadi so kar ok, bolj pankersko thrasherski kot zajebano thrasherski, najbolj svetla točka je komad My Feelings To The Past, ki pa je instrumental (in zato žal kul vokalist ne more dobiti kakšne dodatne pohvale), komad The Preacher od Testament tudi ni slab, predvsem kitare opravijo svoj posel, kot je treba, a tudi brez njega bi se dalo preživeti.

Če vam je všeč barbarski, podivjani thrash, potem so Hell's Thrash Horsemen stvar za vas. Prava glasba za prave moške, katerih predniki so spili na tone vodke, posilili vse živo in živalsko preklali vse kulturno, kar se jim je zdelo kot ''boršć''!

twitter facebook