recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

18. 9. 2013  Steal Your Crown - Throne Of Infamy  (Hellxis Records1, 2013)
Ampak je, kar je in tako bi mu dal oceno 5 od 10.

V modernih časih so neznane HC-skupine vedno problematične za uvodno poslušanje, ker ne veš, kaj od njih sploh lahko pričakuješ. Po eni strani se pa v bistvu bojiš, da zadeva bo podobna ''modernim'' skupinam, ki se okličejo za HC (npr. Your Demise – blah!!), pa so zelo, zelo daleč od tistega, za čemer HC naziv stoji.

In tako se previdno približaš albumu Throne Of Infamy skupine Steal Your Crown. O skupini ne vem praktično ničesar. V njihovem promo paketu sem zasledil, da so si oder že delili s skupinami, kot so Cold As Life, Kickback ter Bulldoze, kar te recimo na nekakšen način tudi pomiri, ker veš, da te ne bo presenetil jokajoč vokal prej omenjenih Your Demise.

Če album pogledam v celoti (ker med seboj skladbe niti ne odstopajo), pa je vse skupaj identično in izpeljano na že precej izrabljen način kot pri ostalih HC-skupinah.

Ampak to recimo niti ni tako slaba reč, kajti album bo definitivno šel v ušesa oboževalcem možate strani HC žanra, in sicer prej omenjenih Cold As Life, Terror in podobnim.

Mogoče je pa res malce moteča točka ta, da so Steal Your Crown naredili precej povprečen album, ker niso šli do tiste točke, kjer bi lahko rekli, da so ga naredili kot nekaj posebnega.

Npr. če povzamemo dve skladbi, in sicer Last Chance (skladba št. 2) ter City Lights (skladba št. 9) - obe sta sicer udarni in rineta v ospredje, ampak se začuti, da se skupina v celoti kar ustavi in preide nazaj v poznano okolje, kjer bi lahko dodali tisti pričakovan Slayer pridih kitar.

Da poenostavim še malce bolj - skladbe se začnejo v dobrem vzdušju in pride do tistega trenutka (kot smo ga recimo bili vajeni pri Hatebreed Perseverance albumu), ko pričakuješ „tisto igranje“, ampak se zadeva kar malce ustavi in gre na preverjeno.

Žal.

Izven instrumentalnih segmentov pa imamo tukaj še vokal, ki je definitivno HC in možat kar se le da, ampak je na trenutke malce komičen, in sicer, saj se v angleških besedilih čuti/sliši portugalski naglas, kar bo marsikoga tudi nasmejalo – ampak ne v slabem pomenu besede.

Throne Of Infamy je eden tistih albumov, ki ti ga je malce hudo kritizirati, ker veš, da se je skupina potrudila, a iz njega naredila dobesedeno en povprečen album. Po drugi strani pa bi rad podal eno „hudo“ kritiko, da bi jih res podžgalo in bi se za prihodnji izdelek bolj potrudili.

Ampak je, kar je in tako bi mu dal oceno 5 od 10.

twitter facebook