recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

16. 7. 2014  Sarcasm - Thrash  (On Parole Productions, 2013)
''Thrasha ne moreš ustavt!''

To, da sta Čop in Simona iz On Parole ponovno izdala najprej kultni album Crematory z bonusi in seveda bookletom, ki je povedal celo štorijo nastanka benda in kultne plate ter njihovega prvega dela kariere, ter nato še Igra Narave/Divja Kri (ki je tudi obogaten s podobnim bookletom) in to v zelo kratkem času ter seveda tik pred izidom novega albuma Thrash, je bila zelo dobra poteza.

Ne samo, da sta nas s tem (če že niste sami vedeli, da so ''around'') opozorila, da ne smemo pozabiti na Sarcasm in njihovo mesto v jugo-thrash sceni, ampak sta nas tudi pripravila na prihod albuma, ki je naslovljen preprosto, a zelo zgovorno – Thrash.

Namreč, izdelek, s katerim so Sarcasm dopolnili diskografijo, ki jo je nazadnje pred tem okronal album Something To Believe In leta 2011, je vrnitev na začetek. Svojevrsten back to the roots. In je namreč prav to, kar pove naslov albuma – thrash!

Mogoče se zdi, da se ponavljam. Kdo ve, verjetno se. A to je posledica večkratnega zaporednega poslušanja plate, ki me lani, ko jo je še daleč pred realizacijo napovedoval single Z Mano Je Slabo, nekako ni pritegnila. Mislim, neumno je pisati, da te lahko pritegne ali odbije nekaj, kar šele nastaja. Zato bom prefraziral. Napoved je bila iskreno (in no pun intended) slaba, neobetavna, dosadna, zoprna, klišejska. A album, ki je nastal iz tega je vse prej kot to. In tudi sam omenjeni single znotraj okolja novih pesmi dobi čisto drug prizvok.

Najprej si oglejte enega najbolj izvirnih napovednikov za prihajajočo plato – klik!

In zdaj berite naprej.

Thrash je beštija od albuma, tako da je naslovnica več kot ustrezna. Je prikaz benda, ki je nešteto življenjskih izkušenj združil v enem samem albumu, ki v slabi uri ponudi thrashing rollercoaster. Namreč, postava Mucy/Blaznik/Renko/Dime in novi basist, Vito deluje zelo dobro, kar se – če mene vprašate, ni v Sarcasm zgodilo že dooolgo vrsto let. Če se je že z albumom Something To Believe In zdelo, da so delčki padli na ustrezna mesta, je Thrash izbrisal tiste drobno vidne meje vsakega delčka sestavljanke in ponudil celovito, trdno in močno sliko.

Thrash je thrash metal izdelek. Po eni strani je nekaj popolnoma drugačnega, po drugi strani pa izbor vsega, kar naj bi thrash metal kot tak ponujal. Je tour de force riffov, ki so od zgodnjih osemdesetih pa do danes zavedno in nezavedno vsrkavali vplive evropskega thrasha nemške šole, dvoglasne kitarske vragolije Bay Area thrasha, ameriškega vzhodnoobalnega crossovra in večno aktualne šole NWOBHM-ja. Thrash je plata kitaristov za kitariste – dvojec Blaznik/Renko je tako naraven in efektiven, kot je bil Blaznik/Grünfeld. Ko si ne podajata galopirajočih ali žagajočih riffov, pa se obmetava z liki in solažami, ki vedno zvenijo ustrezno, pristno in neprisiljeno. Čuti se, da možakarja lahko zapustita osemdeseta, ampak osemdeseta njiju ne bodo nikoli, a hkrati se vidi, da še sledita modernim trendom težke glasbe. Mislim, kar na trenutke deluje kot Xentrix, postane Destruction, se prelevi v Municipal Waste, nato se prelevi v Iron Maiden in se nato spet obrne v nekaj, kar uspešno prebiva v področju med svetovoma speed in thrash metala. Resda ne najbolj izvirno, a vseeno – ušesom verjetno všečno, če ste bolj pristaš klasičnih zvokov thrasha.

Ritem sekcija Dime/Vito deluje zelo dobro. Ne rečem, da je Dime razgiban bobnar, kot so kakšni moderni ameriški mladci tipa Pete Webber (Havok) ali pa v preteklosti kultni Witchunter iz Sodom, je pa vsekakor mašina. Ponuja točno take ritme, kot jih potrebuje določen riff/solo/katerikoli strukturni del in definitivno deluje močno in zavestno. Vitov močan bas je samo še pika na i.

Tudi Easy Muci deluje mnogo bolj suvereno kot prej. Zdi se, kot bi nove pesmi iz njega izvabile nekakšne skrite prebliske kruljača, ki je kariero, če se ne motim, začel pri gorenjskih Necropsy, poudarile večnega hevića, podale izredno ustrezno podlago za njegove manijakalne krike in ob pravem trenutku poklonile svoj čas izredno mirnemu, a odločnemu in na trenutke kar zajebantskemu vokalistu. Mogoče je le na trenutke še vedno razvidno (razslišno?), da Mucy vseeno še ne da vsega od sebe; zdi se, kot da ima ponuditi mnogo več.

Če je thrash metal bil glasbeni izraz, na katerem se je – zahvaljujoč punk in HC-vplivom – odlično znašel družbeno-kritični segment metal glasbe, je album Thrash prav to. Družbeno-kritični manifest, ki kliče k metal unityju (verjamem, da skozi priredbo Prešernove Zdravljice, ki v sodelovanju s Sarcasm dobi prizvok bojevite pesmi, ki bi zlahka parirala zapuščini Jovana Vesela Koseskega, ki je v svojem času posekal Prešerna, kar se bojevitosti tiče, če se mene vpraša!), nam spet postavi ogledalo, v katerem se groteskno zagledamo v to, kar v resnici smo (Dej gas), se cinično ubada s človeško umrljivostjo (Smrt šeta sama v odličnem duetu s srbsko metal bojevnico), pojamra (Metalski Blues), pošilja v kurac tisti 1 %, ki se igra bogove (Vitez teme) itd. Mogoče vas bo motila slovenščina, a jebemu miša, če lahko poslušate norveške black metalce v njihovem jeziku, švedske viking metalce v njihovem, Bombarder v domaći govorici, Aspid v ruščini ali pa Wilczy Pajak v poljščini, potem boste preživeli tole. Namreč, Sarcasm, kot sami pravijo, govorijo o stvareh, ki so tukaj okrog nas in se tičejo prav nas. Če nočejo sporočilno prodreti na že tako nafilan trg angleško govorečih bendov, se meni to zdi čisto kul. In še zveni bolj true in na srečo mnogo bolj pristno kot večina slovenskih hard rock bendov, ki nikoli niso preboleli dejstva, da ne živijo sanj Bon Jovija. Ali pa Don Mentoni Banda.

Še eno stvar, ki jo moram nujno izpostaviti, je dinamika samega albuma. Čeprav je album kar dolg (47 minut), je razgibanost njegove strukture neverjetna. Album ponuja hitre, počasne, masivne, drveče, napadalne, žalostne, reflektive itd. pesmi, ki druga ob drugi delujejo zelo dobro in niti za trenutek ni moč reči, da album mori, da se stvari že ponavljajo in še kaj.

Resda ne ponuja novosti, a preizkušeno formulo ponudi v nekakšni novi pakungi. Kar se tiče splošne thrash scene nasploh, je klišejsko (a vendar smiselno) poimenovan album Thrash le eden izmed mnogih. V slovenski sceni precej izstopa, kar ni težko, saj vsak slovenski thrash bend ne zveni isto kot njegov sosed (le primerjajte Eruption s Panikk, Negligence z Moshead itd.). Vsekakor pa je pozitivno izstopajoča plata benda Sarcasm, ki po dolgem času spet ponuja tisto, kar je hotel že od samega začetka – surovi, napadalni, kritični, malce klišejski, na mestih odprt za popravke, a še vedno jebeni – THRASH!

twitter facebook