recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

5. 8. 2012  Host - There's Nothing Up There But Heavy Clouds  (Cricket Cemetary Records, 2012)
Ni za vsakogar, je pa priporočljivo vsem.

Tole je pa verjetno novost vsem (vključno z menoj). Seveda ne gre za pevca od Taake in prav tako ne gre za black metal skupino (kar verjetno lahko presodite po imenu albuma), čeprav naslovnica nekako vleče v smer black metala.

Torej skupina, ki prihaja iz New England ZDA, je pričela svojo pot leta 2010 in si je za vzor vzela več skupin (His Hero Is Gone, Tragedy, Cursed, …), ki preigravajo temačno obarvan HC/crust/sludge/… in se odločila narediti nekaj, kar ni novo, ampak je narejeno predvsem na principu že prej omenjenih skupin, katera so ne le naredila dobre albume, ampak zgodovino v prav tako že omenjenih zvrsteh. Host pred trenutnim albumom niso izdali nič, razen demo posnetkov, katerih ste že vajeni pri vseh skupinah in niso ravno precej poslušljivi, saj zvenijo kot da bi nekdo med snemanjem delal prepih v sobi.

Kaj pa lahko rečemo za There's Nothing Up There But Heavy Clouds? Ali je vreden poslušanja, glede na to, da vsi ki obožujejo omenjeno zvrst in imajo skupino, delajo po tem principu? Je in ni! Najprej negativne točke, seveda lahko rečeš, da se ti ne da poslušati kopije kopij in bi vse skupaj najrajši preskočil, ampak te najprej k albumu povleče definitivno naslovnica. Ni črna, ni v gozdu, nima trupla na njej, je pa res, da ne glede na zeleno-rumeni odtenek barve, je kljub vsemu zlobna in mistična (cerkev je na njej, torej veste o čemu govorim). Pozitivne točke pa verjetno že poznate, kljub temu, da je zvrst že uporabljena, je zadeva na ''minutažo'' (približno 5 minut) in št. skladb (4) na prvi pogled mamljiva. Tudi če ti album ne ustreza, si lahko rečeš 5 minut gor ali dol, ne rabim več poslušati. Ali pa 5 minut je ravno prav, da si album zavrtim, ko si pripravljam jutranjo kavo in si v zavrtim v temo zavit album.

There's Nothing Up There But Heavy Clouds se začne dokaj prepričljivo in če temu lahko rečem že slišano, saj tisti kitarski piski so bili slišani že neštetokrat in potem crust napad ter prevečkrat omenjeni lajež. Hitrost in jeza se kar izgubita v nemelodičnemu rogoviljenju in negativnih besedilih. Po dobri minuti in pol uvodne skladbe You Know , takoj preidemo na What's Left, ki traja pod minuto in je še bolj divja, negativna ter za dodatek še depresivna, mogoče najbolj primerljiva s skupino Cursed na ultra hitrejših bobnih.

Album There's Nothing Up There Bit Heavy Clouds je bolj namenjen zbirateljem in tistim, ki uživate v prej omenjenih skupinah. Novejše bi jih mogoče najlažje primerjal z Low Places, Scapegoat in definitivno skupinami pod okriljem založbe Youth Attack in Painkiller Records. Ni za vsakogar, je pa priporočljivo vsem.

twitter facebook