recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

4. 12. 2016  Dawn Of Ashes - Theophany  (Metropolis Records, 2016)
»Dawn of Ashes sicer ne morem podeliti letošnje nagrade metalskih inovatorjev leta 2016, vendar jih lahko brez zadržkov pohvalim, da je plošča Theophany prijetna popestritev za moja ušesa, ki že nekaj časa hlepijo po čem kvalitetnem in netipičnem«.

K poslušanju plošče sem pristopil brez kakšnih posebnih pričakovanj, saj o skupini do trenutka pisanja recenzije nisem vedel nič. Ko bi bil, predno bi se lotil poslušanja njihove pete plošče, naslovljene Theophany, pogledal po Kovinskih arhivih (beri Metal Archives), bi se verjetno sploh ne spravil poslušati, kaj šele pisati pričujoče recenzije. Čemu tako? Predvsem zato, ker mi je ob pogledu na logotip skupine enostavno postalo v sekundi slabo in me je istočasno pognalo na veliko potrebo. Moji možgani so namreč zagnali alarm, da gre verjetno za kakšen gnusen, aboten, neposlušljiv in metalskemu zdravju zelo škodljiv nu-metal-core z vsemi mogočimi brezsmiselnimi dodatki oslajeno fekalijo, ki jo je kljub vsemu okrasju mogoče kratko opisati z enostavnim strokovnim terminom – sranje. 

No, kdor dela, greši, in kdor ne da možnosti (v konkretnem primeru: posluša), se lahko zmoti. Ja, priznam, zmotil sem se. Dawn of Ashes nikakor niso brezvezni (po izbiri dodaj levi prilastek)-corovci in Theophany je presenetljivo poslušljiva skoraj tri četrt ure dolga igra kombinatorike industriala in melodičnega black metala z odličnim zvokom.

Skoraj triminutni intro, Rise of the Ancient East, ustvari vzhodnjaško atmosfero. Ker zveni kot pogovor vojskovodij v šotoru, ki se pripravljajo na jutrišnjo bitko vseh bitk, daje občutek, da nas bodo Dawn of Ashes odpeljali v powermetalski svet puščavskih bitk med plemeni Magreba ali Bližnjega Vzhoda, potem pa … po naših ušesih kot udarni val industriala udari pesem Tribe of Chemosh. Pesem navkljub svoji glasbeni različnosti od intra slednjega odlično potegne v nadaljnje dogajanje na plošči. Gre za skladno z vsemi kanoni kvalitetnega industriala zloženo pesem, ki zato ne zveni na dolgočasen način monotono. Pesem nas seznani še z enim pomembnim gradnikom celotnega glasbenega duha plošče – nekoliko glasbi novejših Dimmu Borgir podobnega melodičnega black metala. Meni najljubše pesmi na plošči so: Equilibrium, ki se začne kot zdrav polnokrvni z basi nabit industrial in daje občutek, da ti na uho igra 50-članski zbor pnevmatičnih kladiv. Ko se basom pridružijo kitare, se glasba spremeni v zvok delovanja gigantskega drobilca kovine na najvišjih obratih. Pesem začne malenkost spominjati na pesmi Tristwood. Kompozicijsko pesem ni preveč kompleksna in gre hitro v ušesa. Klaviature, ki se v pesem vključijo v njenem zaključnem delu, sledni dajo, poleg dimenzije časa in hitrosti, ki ju poosebljajo kitare in sampli basov, še tretjo dimenzijo – prostor dogajanja obeh prej omenjenih dimenzij. Popolno! Stillborn Defect (New Breed) se sicer začne kot počasen metal s sampli, ki začne strašiti s tem, da se bo pesem razvila v brezveznost v maniri 'kvazi' industriala tipa Dope. Izhajajoč iz počasnega ritma se pesem razvije v spodobno industrial pesem, ki jo plemenitijo kitare in klaviature. Zaradi lepih melodij klaviatur bi pesem skoraj lahko označil za 'žalostno industrial balado'. Vendar pesem kot celota ne daje takega občutka – gre pač zgolj za počasnejšo in nekoliko manj agresivno kombinacijo industriala in grim vokalov. V zadnjem delu ponavljajoče se industrial elemente oplemeniti v pesem odlično vključujoč se kitarski akord. Enter the Vortex se po začetnem industrial uvodu z začetkom petja prelevi v dimmuborgirjevsko zveneči black metal. Ki se povsem neopazno v določenem trenutku preko gothic elementov ponovno povsem spremeni v industrial. Popolna preobrazba v treh korakih! V vsej tej intenzivni in dokaj neopazni kombinatoriki prehodov pesem skozi celotno trajanje ohranja intenzivnost in nabitost z energijo ter čustvi.

Za konec: Theophany ne morem opredeliti kot black metal z elementi industriala in tudi ne kot industrial z elementi black metala; gre enostavno za posrečeno kombinacijo obeh zvrsti, pri kateri ni nobena toliko dominantna, da bi predstavljala vodilo. Dawn of Ashes so se mi s to ploščo razkrili kot skupina, ki bi jo res želel videti na katerem od klubskih odrov z dobrim ozvočenjem, npr. v Gala Hali, menim namreč, da bi to-zvrstni koncert še dodatno oplemenitil podobo ponudbe metalskega koncertnega dogajanja pri nas.

twitter facebook