recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

3. 11. 2014  Sanctuary - The Year the Sun Died  (Century Media, 2014)
Sanctuary so od nekdaj bili bend svojega časa in tudi tokrat ni nič drugače.

Sanctuary so se vrnili, njihova nova plošča pa sliši na ime "The Year the Sun Died". Namesto biografskih detajlov in običajnega uvoda bom kar spravil s poti, kar je zadnje čase očitno celemu spletu na jeziku: Na določenih delih zveni kot Nevermore, na drugih sploh ne. Zdaj, ko ni več te površinskosti pred nami, se lahko lotim plošče!

Legende ameriškega metala Sanctuary po dvajsetih letih počitka še vedno vedo, kako ustvarjati težko glasbo, obenem pa tudi kako izbrati novega člana, saj Brad Hull bolje deluje z Lennyjem Rutledgeom kot je prej Sean Blosl. Čemu začeti s kitarami? Ker ne gre zanikati, da je ravno ta inštrument sama osnova Sanctuary zvoka, se razume. Četudi je mojster šest-ali-več-strunk Jeff Loomis shredderski stroj, pri Nevermore kitara pravzaprav nikoli ni bila jedro njihovega zvoka, torej je govora o povsem dobrodošli spremembi.

Skladbe, kot so Arise and Purify, The Year the Sun Died ter odlična, rahlo bluesovska pesem One Final Day prinesejo obilo spretnega poigravanja s kitarskimi rifi, medtem ko se nekatere druge, npr. The World Is Wired, očitno sklicujejo po ritmični zgradbi. To so edini momenti, ko zadeva zveni kot dolgočasna različica Nevermore.

So pa zato baladni trenutki - teh je dosti - spevni in iskreni, medtem ko je svoje bobnanje Dave Budbill uspešno posodobil za 21. stoletje, saj zveni trdno tako med mirnimi deli kot tudi med bolj brutalnimi. Warrel Dane je tehnično še vedno odličen pevec, a se na "The Year..." vseeno kar precej ponavlja, kar skupaj z istim tempom vseh skladb včasih povzroči, da se le te nekako zlijejo med seboj.

Po materialu sodeč je album konec koncev povsem soliden; produkcijsko me ni preveč navdušil, ker je vse preglasno, preveč nasikano in zelo očitno računalniško, kar sem že od samega začetka pričakoval in nisem pustil, da bi me preveč motilo pri poslušanju... Tako to pač je. Izogibati se ploščam z računalniškim zvokom bi dandanes imelo približno toliko smisla, kot zatiskati oči pred telefoni na dotik; gotovo se dobi še vedno kaj drugega, kar je dobro ali celo boljše, pa vendar ne gre zanikati, da je tehnologija povsod in ima svoj renome, tudi v glasbi. Ne rečem, to ni vedno najboljše, a zaradi tega ne bom spuščal kvalitetne glasbe.

Za konec se vrnem nazaj k Sanctuary. Je "The Year the Sun Died" dobra plošča? Da. Vsekakor pa ne skrene s poti in postavi premalo na kocko, da bi lahko bila res odlična plošča. Vseeno pa se ponaša z mero dobrega okusa in dovolj elegantnosti, da zadovolji tudi nergače, ki trobijo, kako vse skupaj zveni kot Nevermore, saj se za razliko od labodjega speva dotične skupine Sanctuary nikoli ne spustijo v vode napol-okusnega drgnjenja n-strunk in solističnega pretiravanja. Sanctuary so od nekdaj bili bend svojega časa in tudi tokrat ni nič drugače.

twitter facebook