recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

3. 5. 2013  Rotting Out - The Wrong Way  (6131 Records, 2013)
Narejeno – ironično! – na ''the right way''.

Ena najboljših stvari pri hardcoru, vsaj tistem starošolskem ameriškem, je ta, da le v redkih slučajih postane dolgočasen. Namreč, besedila so vedno življenjska, aktualna in ne glede na to, kolikokrat ste že videli tekst o vdanosti družini/bandi/prijateljem/koncertni ekipi/frendom iz skate parka, kolikokrat ste že začutili tekst o človeku, ki se mora vsak dan spopadati z izzivi, ki jih meče življenje in kolikokrat se vam je vse omenjeno zazdelo kot totalno ''znucan'' kliše, se je vedno lahko vživeti v napisano, izrečeno, odpeto in izkričano.

Plus oz. da ne pozabim – vse to se pri kvalitetnem hardcoru vedno da povedati v manj kot 3 minutah.

Rotting Out, ki ploščo pričnejo z zvokom skate boarda in končajo z nekakšno nostalgično melodijo, ki spominja na nedolžne čase odraščanja v soseščinah s predvsem italijansko ali hispansko prevladujočim priseljenskim prebivalstvom, ne izumljajo tople vode. A jo hkrati ne kalijo, na koncu koncev – z nje ne mešajo dreka oz. ga z njo ne ustvarjajo.

Topla voda je v zmernih količinah precej prijetna osvežitev in vsekakor nepričakovano dobrodošla pijača in medtem ko marsikateri današnji hardcore bend:

a) sploh nima pojma, kaj je HC, ne pozna Agnostic Front, Black Flag ali Minor Threat in porabi več časa za image kot za pristnost,

b) dobro ve, kaj je HC, ampak igra vse prej kot to, čeprav se deklarira, da je ''old school'', ''the real deal'', ''true'', potem pa zveni kot Six Feet Under z rap vokalom,

c) zveni kot Leaf Fat in podobna sranja,

… Rotting Out vzamejo zvočno sliko recimo plošče Scratch The Surface od Sick Of It All, kričeč vokal bolje posnetih Strife (with an edge!) in riffe, ki inspiracijo najdejo med drugim tudi v Suicidal Tendencies ali pa Earth Crisis (z ravno prav razgibanim bobnom, ki zadeve ne spremeni v monolitni dolgčas) in v manj kot 32 minutah ponudijo album The Wrong Way.

Narejen – ironično! – na ''the right way''.

Šus komadi? Check. Skank ritmi, ki se mešajo z up-tempom ali pa beatdownom? Check. Besedila, ki pokrivajo področja od ''henganja'' s frendi do strahu pred prihodnostjo? Check. Roger Miret style vocals? Na srečo ne, ker je Roger Miret eden in edini.

In še preden stvar postane nekaj, za kar trdite, da ''smo slišali že milijonkrat prej in to v boljši verziji'', je plošče že konec.

Mogoče se zdi, da se je že izpel, a hardcore je še kako živ. In brca. Direkt v jajca!

twitter facebook