recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

11. 9. 2013  Five Finger Death Punch - The Wrong Side Of Heaven And The Righteous Side Of Hell – Vol. 1  (Spinefarm, 2013)
Macho core meets Dawson's Creek - par excellence

Že nekaj let nazaj me je fasciniralo dejstvo, da angleški Metal Hammer toliko forsira nek ameriški bend z imenom Five Finger Death Punch. OK, nenavadnih imen sem vajen že od nekdaj (na koncu koncev, igram v bendu z imenom Dickless Tracy, tak da …), ampak – FFDP so bili prisotni skorajda v vsaki številki. Ker me je seveda zanimalo, zakaj tak pomp, sem stvar malce raziskal.

FFDP so bend iz Las Vegasa. Kvintet. Moderni, ameriški metal.

Tako sem naletel na njihovo takrat aktualno ploščo War Is The Answer in lagal bi, če bi trdil, da mi je šla na kurac, da sem ob njej kozlal ipd. Dejansko si je danes še vedno zarolam z veseljem. Mislim, vokal Ivana Moodyja mi je kliknil takoj, riffi Zoltana Bathoryja pa so za tak, bolj popovsko zveneč groove, vedno izpadali kompleksnejši, surovi, agresivni in zelo zanimivi. Pa tudi vse skupaj je delovalo kot učinkovita celota in sam album skorajda ne ponuja slabega komada.

Potem je minila vrsta let, tako da sem nekje vmes samo s pogledom ošvrknil nov album zasedbe, v ZDA tako kontroverzni album American Capitalist, ker me takrat ta smer glasbe ni več toliko interesirala ali privlačila. Jebat ga, tudi Stone Sour so v tistem času izdali res slabo plato Audio Secrecy. Pa tudi naslovnica albuma American Capitalist je en velik drek.

Zakaj omenjam Stone Sour, kar tako, kot strela z jasnega? Ker mi FFDP ne bi bili toliko kul, če ne bi pred tem res užival v glasbi, ki jo ustvarjajo Stone Sour, ki so svetu večinoma znani iz dejstva, da bend sestavljata Corey Taylor in Jim Root iz Slipknot. In ker v večini primerov FFDP zvenijo kot nek daljni bratranec zasedbe iz Iowe (Stone Sour, ne Slipknot). A za razliko od drugih bendov, se mi Stone Sour še vedno zdijo zelo drzni, inovativni in pocukrani ravno tako, kot lahko deluje pocukrano Alice Cooper v komadu Hell Is Livin' Without You.

Lani in letos pa so Stone Sour izdali dve res dobri plati (The House Of Gold & Bones, Part 1 ter Part 2) in nekako se mi je zahotelo spet obrniti tudi k tem glasbenem segmentu, kjer se v ZDA učinkovito mešajo groove, pop produkcija in predvsem podobe nežnih grobijanov, ki jih danes mladina tam pozna v podobah pevcev od Disturbed, Papa Roach, Static X ali pa celo Korn. Tapravi moški najdemo te podobe v Evanu Seinfeldu (ex-Biohazard), Zakku Wyldeu (zdaj, ko je zapit bradač v Black Label Society) in seveda, enem in edinem Philu Anselmu, ki tudi, ko kaže čustva, to izpade, kot gladiatorski boj (vstavi bilokateri trenutek Panterinega hita This Love). A nismo vsi enaki.

In tako sem spet naletel na FFDP in njihov prvi del očitno dvodelnega opusa, ki ima res dolg naslov The Wrong Side Of Heaven And The Righteous Side Of Hell – Vol. 1.

In kot slišim – nič se ni spremenilo.

Plata zveni kot War Is The Answer, le da so ameriški producenti očitno še bolj prisilili bend, da sledi formulam uspeha, ki so proslavile recimo kakšne Limp Bizkit, novejše Korn in vse prej omenjene hit bende (tiste, Wallmart metalcem ali pa šminkerčkom bližje divjake, kot so Disturbed, Papa Roach in ostali). Komadi se vedno začno surovo, tako na riffovskem, kot bobnarskem področju. In prva dva komada sta šus, potem je balada, potem je šus, potem je nek miks, potem je še hujša balada, potem pa še šus za konec.

Na področju riffov in ritmov bend blesti – jebat ga, tile riffi niso toliko slabi. Mislim, če se spomnim tistih enostrunskih breakdown grozot, so riffi obeh FFDP kitaristov kar kompleksni, prošetani po vratu in drzni, razgibani. Pa čeprav se ne morejo otresti tipičnega ameriškega hard rock bad boy prizvoka (vstavite katerokoli bikersko balado iz ZDA iz zadnjih 10 let, pa boste vedeli, o čem govorim). Solaže so tudi kul (pop producenti vedo opravljati svoj posel). Boben zveni mastno in masivno. Stvar si človek zapomni, ostane mu v glavi in deluje smiselno.

Potem pa pride vokal – ki je še vedno zelo dober. Ivan Moody, možakar, ki izgleda kot Raynor ali Rancor iz Starcraft I in II, a ima dober in iskren tako clean/speven, kot tisti divji vokal, se z leti ni poslabšal. Njegova velika težava pa je predvidljivost menjavanja divjega in čistega vokala. Verz – brutal, chorus – pičkast. Razen, če gre za balado, ki je tako kot na prejšnjih platah, tudi tukaj spet tretja po vrsti. Some things just never change … ''Dva brutal komada, zdaj treba mal' umirit, a ne?''

In Moody je tough guy, ki po eni strani poje, da vas bo razbil, prežvečil, spet prefukal, a hkrati vas razume, da vam ni lahko in vam bo ponudil svoje rame za jokanje, če seveda pred tem ne bo sam izcmeril dva litra solz. Jeez, zakaj vsi ti ameriški tough guys morajo izpasti takšni čustveniki (poslušajte recimo komad Diary Of A Dead Man ali pa tretji po vrsti, balado You)? Zakaj ne morejo biti kot Anselmo? Ali pa Frank Mullen (spomni se komada Entrails Of You)?

In tako bend v svoji 1 uri materiala združi vse klišeje modernega ameriškega heavy metala. Ki je v osnovi narejen kot tipičen pop hit, kar je vsem jasno, in samo butl bo trdil, da ''NE! LIMP BIZKIT SO METAL IN NJIHOVA GLASBA JE ZA RAZLIKO OD SLAYER VSAJ PODOBNA NEČEMU! IN JE UNIKATNA!''

Poleg omenjenih miksov agresije in solzavosti ter seveda besedil, ki se bodo najlažje usedla v srcem vsem tistim, ki trpijo predvsem na Facebooku, na zabavah v predmestju ali pa pred trgovskim centrom in ki ne razumejo, kako to, da so s partnerji/partnerkami šli narazen, saj je zveza prve štiri dni (vključujoč zadrogirane seks maratone) res obetala (yeah, govorim o ZDA!), pa album ponuja še paleto gostov – če hočete zveneti tipično metalsko in s prvim komadom ponazoriti metalski himnični občutek, imate v komadu samega Roba Halforda. Če se hočete poistovetiti z bendom, ki se zaveda,  da je preveč pop, da bi bil metal ali pa da je preveč metal, da bi bil pop, najamete Maxa Cavalero ali pa Jameya Jasto in imate dosežene metal točke. Ker ona dva vesta, kako je biti v neznanih teritorijih in na nikogaršnji zemlji hkrati. Za nežnejšo plat pa dobite Mario Brink iz In This Moment. Ki zveni res fajn, btw.

In bodoči Hot Topic ''metalčki'' in ''metalčice'' so tu.

Wrong Side Of Heaven itd. ni slaba plata. Je zelo poslušljiva. Še preveč. A je prav tisti tipičen ameriški tough guy izdelek, ki ga v ozadju (pa naj si bend misli, kar hoče) upravljajo tipični pop producenti in založbe. Je zelo predvidljiv izdelek. Je ponovitev vseh dosedanjih plat (OK, hudič je v detajlih, a vseeno). In namenjen izgubljeni mladini predmestij ZDA.

Umetno sladilo, ki ga bo človek po trenutnem fiksu pač lepo poscal ven iz telesa in ga pozabil.

PS: Posebna izdaja ima bonus live CD. Ne vem, če si ga drznem poslušati …

twitter facebook