recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

23. 8. 2013  Watain - The Wild Hunt  (His Master's Noise/Century Media, 2013)
''Kot se spodobi za bend, ki je zapored izdal tri precej podobne albume, so švedski divjaki tokrat svoj zvok nekoliko razširili in obogatili.''

Tipičen BMW - čeprav bi si večina pod oznako predstavljala nemško znamko avtomobila, tokrat s tem mislim nekaj popolnoma drugega. Gre namreč za fenomen Black Metal Warriorja, povprečnega belega mulca iz kateregakoli predmestja na zahodu, ki pred vsem ostalim časti svojo povezavo do spleta. Celo toliko, da se mu za CD-je in vinilke zdi "brezveze metat keš", ker lahko itak vse dobi z neta, kar ga pa vseeno ne ustavi pred tem, da skozi nešteto oblek razkazuje svojo ljubezen do obskurnega finskega blekmetala in teži po forumih. Druga plat pravzaprav istega kovanca pa je "obični metalc", ki sicer spremlja moderno metalsko sfero, a nikakor ne more prebaviti manj varnih zvokov, ki jih metal glasba ponuja; če ne zveni kot Meshuggah klon, deathcore bend, Amon Amarth ali Dimmu Borgir, ne jebe dva posto, da o black metalu brez klaviatur ne govorimo. V tednih pred 19.8. pa je tako BMW-ju kot običnemu metalcu nekaj prebilo varnostni mehurček in s tem zadelo v živo: nova plošča švedskih Watain, The Wild Hunt.

Zakaj? Enostavno. Watain so še pred manj kot desetletjem bili favoriti blackmetalskega podzemlja, ko so vsi BMW-ji totalno noreli za njimi. Situacija pa je postala smešna, ko so se Watain začeli prebijati nad gladino strogo blekmetalskega občinstva, kar je za scenske favorite nekako logično. Običnim metalcem je začelo najedati, ker so grdi tipi politi s krvjo začeli moriti po novičkah večjih alternativnih portalov in naslovnicah Metal Hammerja. Ko so po le-teh začele krožiti govorice, da bo The Wild Hunt bolj glasbeno dostopen do širše publike, je tako med BMW-ji kot običnimi metalci zavladal totalpopizditis. Prvi pač verjamejo, da priljubljenost pogojuje kvaliteto black metala (neumnost - Bathory, Venom, Mayhem?), drugi pa so se ustrašili, da bo ta bend s svojimi satanističnimi "forami" še bolj težil po medijih.

Preplah je bil lažen. Wild Hunt je nekoliko drugačen album od pretekle trilogije, ki so jo Watain l. 2010 zaključili z Lawless Darkness, ampak vseeno še kako grize. Kot se spodobi za bend, ki je zapored izdal tri precej podobne albume (kar v njihovem primeru ni slaba stvar), so švedski divjaki tokrat svoj zvok nekoliko razširili in obogatili. Za razliko od ostalih evropskih bratrancev to počnejo brez zlorabe klaviatur ali folkovskih vložkov, pač pa z okusno uporabljeno paleto akustičnih inštrumentov, ki se pojavijo na trenutke in zgolj podprejo bolj atmosferične dele. Tudi ne gre za eksperimentalije ali karkoli podobnega, pač pa resnično zgolj za obogatitev zvoka na določenih delih s pomočjo primesi, ki skupaj z Watain formulo ne delujejo kot tujki. Zato recimo ni happy folkovskih frajtonaric, pač pa se znajde na plošči trenutek s francosko harmoniko ali pa tamburinom, kar skupaj z naslovnico in občasno rabo skupinskih vzklikov pričara vzdušje obredov raznih neimenovanih kultov v Srednji Ameriki in bližnjih otočjih.

Poseben del plošče je seveda They Rode On, ki ga je splet še pred izidom albuma takoj zmaličil v neko cukreno pop balado, kar je precej daleč od resnice. Zadeva v resnici bolj potegne na mešanico med uvodom v A Fine Day to Die z rahlim pridihom Danziga oz. Johnnyja Casha. Erik Danielsson nima najboljšega pevskega glasu na svetu, vseeno pa z določeno surovostjo podčrta tisto plat ekstremnega metala in sorodnega življenjskega sloga, ki ne pride do izraza tako pogosto. Komad The Wild Hunt je bil druga občutljiva točka plošče, ki s svojimi vložki v slogu Bathory tam okoli Blood Fire Death oz. celo Hammerheart niti ne odstopa od pričakovanj, ki bi jih imel za Watain.

Kljub temu, da so Watain nekoliko razširili svoj glasbeni (in posledično najbrž komercialni) obseg, pa v resnici ne gre za hujše odstopanje iz kalupa, z izjemo blesavega uvoda v sicer soliden komad Outlaw. Velik del plošče še vedno sestavljajo blast beati, dvojni pedali, thrasherski vložki in obče razbijanje v vseh oblikah. Pri tem me nekoliko zmoti, da se produkcija na trenutke preveč zanaša na odmevanje, kar ponekod zaduši kak rif, obenem pa so nekateri razbijaški komadi na albumu manj spevni od tistih, ki so jih Watain v preteklosti iz rokava v spomine poslušalcev stresali v trenutku in kot za šalo. Pravzaprav so na njih osnovali zadnje tri plošče, tokrat pa kak bolj agresiven trenutek sem ter tja pade v pozabo, ali pa kaka skladba zaide za kak rif (včasih celo minuto). Iskreno se nekoliko spevnosti izgubi tudi zato, ker so določeni trenutki celo bolj hrupni, razbijaški in agresivni od česarkoli po prvencu Rabid Death's Curse.

Končna sodba je, da so Watain svojo glasbo popeljali tja, kamor so želeli, in se za to tudi primerno potrudili. Ni čista desetka, gre pa za povsem soliden in poslušljiv izdelek; kdor bi po treh norih albumih pričakoval nekaj isto močnega in celo v identičnem slogu, je zgolj naiven, obenem pa gre pričakovati, da bodo nosilci katerekoli zvrsti prej ali slej razširili svoj zvok. Na nek način je kul, da so trenutno to Watain, saj si ne predstavljam, kako blesava in pompozna bi bila balada v izvedbi Behemoth ali kakega podobnega benda. BMW-ji naj le težijo, a je dejstvo, da so Watain svoja krila razprostrli tako, da so svoji temačni glasbi dodali še več teme in kanček grandioznosti, za razliko od marsikaterega benda vse od Metallice do Dimmu Borgir ali pa Behemoth, ki se je "običnim metalcem" prikupil z bolj veselimi glasbenimi primesmi ali sladkasto teatralnostjo, skratka dal svetlobo, tam kjer je ni treba: v metal.

twitter facebook