recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

2. 10. 2016  The Vision Bleak - The Unknown  (Prophecy Productions, 2016)
"Če uživate v trenutkih nekoliko viktorijanske strašljivosti in od glasbe ne pričakujete, da vam bo dala vse, kar nudi takoj in na enem krožniku ob prvem poslušanju, je to plošča, ki vam zna biti všeč."

Glasba Nemcev The Vision Bleak je zanimiv pankrt (dominirajočega) gothic metala in elementov elektronske ter etno glasbe. Njihovi nastopi v živo se mi nikoli niso zdeli nič posebnega; morda je temu tako, ker sem jih imel priliko v živo poslušati le ob dnevni svetlobi na festivalih na odprtem, kjer sta se energija in atmosfera, ki ju izžareva njihova glasba, tako razpršili, da poslušalcem ni (z)mogla pričarati na ploščah vsebovanih teatraličnosti in mračnosti. Če na hitro preletim njihove plošče, lahko rečem naslednje: The Deathship has a New Captain je odlična. The Lone Night Rider, pesem s te plošče, je ena od bolj ikoničnih pesmi podzvrsti 'srhljivega' gothic metala. Carpathia, njihova druga plošča, je ravno tako dramatična in lepo poslušljiva. Naslednji dve plošči: The Wolves Go Hunt…, Set Sail to Misery sta povprečni, s predzadnje – Witching Hour – pa se spomnim le strašljivega dobro posnetega spota z Jankom in Metko.

Ko se je iz ustvarjalnega spanja ponovno prebudil mojim ušesom res všečni duet Empyrium, katerega ustanovni član je tudi eden od obeh članov skupine, stvariteljice plošče The Unknown, se je ponovno prebudilo tudi moje zanimanje za The Vision Bleak. Od malo več kot tri četrt ure trajajoče šeste plošče nisem imel pretiranih pričakovanj, a sem dobil uglasbljeno srhljivost klasičnih gotskih romanov 19. stoletja. Pesmi ob branju besedil postanejo zgolj še boljše.

Ploščo, kot odličen napovednik v librettu odpre glasbena interpretacija prve kitice (ki bi bila v čast v uporabo vsakemu poštenemu funeral doomu) pesmi Edgarja Allana Poa, Spirits of the Dead. Ostale pesmi, ki jih kaže posebej omeniti, so Ancient Heart, Into the Unknown in predvsem From Wolf to Peacock.

Ancient Heart je mračen in okultno zveneči napev, ki združuje vse standardne prvine glasbe The Vision Bleak: aristokratsko zveneče doneče petje, unikatno mračno vzdušje in srednje hiter glasbeni tempo. Pesem odpreta indijanskemu načinu igranja tega instrumenta podobno bobnanje in tamburin ter že na začetku ustvarita atmosfero starodavnosti. K razvoju pesmi v gothic metal, ki mu sicer največ barve da globina pevčevega glasu, levji delež prispevajo iz ozadja vedno bolj v ospredje stopajoče električne kitare in flavta. Povezovanje različnih glasbenih tem, ki se pojavljajo kot lepljenje ledenih gora različnih oblik – npr. na kitarah temelječega gothic metala s tišino, ki to 'motijo le zvoki tamburina, akustične kitare in bobnov, v pesmi ustvarja intenzivno mračno in strašljivo vzdušje.

Into the Unknown je krasno zveneča gotska pesem, ki vsebuje izrazite elemente atmosferičnega dooma, ki kljub svoji zahtevnosti lepo teče v ušesih. Zaradi čutnega petja, ritma in vključevanja igranja akustične kitare bi jo skoraj lahko označil za gotsko popevko, vendar pesem to vseeno ni, saj je za to vsebinsko preveč raznolika in polna. Pesem na zelo lep in visoko uglajen način izraža, izžareva in povezuje čustvi žalosti in globoke spoštljivost.

Pri meni najljubši pesmi na plošči s čudnim in precej narcisoidno zvenečim naslovom – From Wolf to Peacock – skupina po hitrosti glasbe v avtomobilu znamke gothic metal prestavi iz druge v četrto prestavo. Pesem zveni kot nekaj, kar bi upal poimenovati dark thrash z odličnim in čistim zvokom, ki se po dveh minutah hitenja vrne v drugo prestavo, v počasnejši del pa prenese energijo, ki jo je ustvaril hiter uvodni del, saj se napeta melodija, ki jo na začetku ustvari kitara ohrani do konca pesmi. Petje (v tej pesmi me nekoliko spominja na petje pevca Moonspell, Fernanda Ribeira na plošči Irreligious) dohiteva in celo prehiteva kitarske linije oz. glasbo nasploh v pesmi ustvarja impulzivno napetost hitre preobrazbe človeka v volkodlaka ob polni luni. Ob sledenju besedilu postane pesem še boljša in tudi naslov dobi več smisla.

The Vision Bleak so ustvarili spodobno ploščo, na kateri se nahaja nekaj res kvalitetnih pesmi. Tu ne gre več za ustvarjanje občutka strašljivosti s prepevanjem o čarovnicah ali drugih strašljivih likih iz kolektivnega spomina človeštva. Ne, tu občutek srhljivosti ustvarjajo na plošči uporabljeni različni načini petja v navezavi z ravno pravim sosledjem pompoznih, vzvišenih in tudi povsem enostavnih glasbenih tem.

The Unknown je plošča, ki se jo uživa ob posebnih priložnostih in posebnih trenutkih počutja. Če uživate v trenutkih nekoliko viktorijanske strašljivosti in od glasbe ne pričakujete, da vam bo dala vse kar nudi takoj in na enem krožniku ob prvem poslušanju, je to plošča, ki vam zna biti všeč.

twitter facebook