recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

16. 9. 2012  The Tidal Sleep - The Tidal Sleep  (This Charming Man Records, 2012)
Istoimenski album se začne z melodiko, stopnjevanjem agresije in kaotičnim igranjem, ki pa je podoben zgodnjim Coalesce, ki se vseskozi tudi večkrat ponovi.

Nemčija nam je v preteklosti že ponudila precej dobrih in kakovostnih skupin, katere so bile in so na svoj način tvorile zvrsti – recimo skupine, kot so Heaven Shall Burn ter Caliban. Skupine so na metalcore sceni naredile vtis in tudi stil preigravanja, ki ga preigravajo, so nekako zaznamovale celotno sceno. Seveda pa Heaven Shall Burn ter Caliban nista edini skupini, ki sta naredili premik in prepoznavnost na sceni, sta pa eni najbolj prepoznavni in sta si zaradi tega zaslužili in pridobili status enih najbolj prepoznavnih metalcore skupin v celotni zgodovini omenjene zvrsti (čeprav so zadnje izdaje Caliban precej grozne, obožujem izključno Vent, Small Boy In a Grey Heaven ter Shadow Hearts , za Heaven Shall Burn pa lahko rečem, da so še vedno dobri, ampak precej povprečni in monotoni).

In kaj nam tokrat Nemčija ponuja dobrega? Ne, tokrat ne govorimo o novi izdaji Kreator in prav tako ne o novi HC ''brutalčini'' Final Prayer, ampak o povsem sveži skupini, katera sliši na ime The Tidal Sleep.

Kaj povedati o mladičih nemškega Mannheim-a? So na sceni dobro leto in igrajo zvrsti, ki se v večini držijo predpone post. Se pravi The Tidal Sleep se držijo izključno zvrsti post punk, post rock, post hardcore in pa (ne post) screamo.

Seveda če v preteklosti niste brali recenzije skupin The Saddest Landscape, … potem ne veste o čem govorim, vam pa lahko zaupam, da je zadeva nekako mešanica med skupinami, kot so Envy, Jr. Ewing, At the Drive-In, The Smiths, Cave In, Pala, Defeater in pa The Saddest Landscape. In če vam od tega ni prav nič jasno, potem se obrnite na strica Googla in on vam bo zadevo malo bolj jasno predstavil.

Vsem ostalim pa je zadeva verjetno že jasna - je nekakšno nadaljevanje igranja zvrsti, katere igrajo Envy in Pianos Become the Teeth. Melodično, a hkrati agresivno in depresivno. Jasno, a povsem zamegljeno in tako se celoten album tudi odvrti.

Istoimenski album se začne z melodiko, stopnjevanjem agresije in kaotičnim igranjem, ki pa je podoben zgodnjim Coalesce, ki se vseskozi tudi večkrat ponovi. Nič narobe in vse lepo in prav. Prav tako so tudi tisti umirjeni deli že pričakovani in čisto petje (ki se bolj nagiba k čistemu govorjenju – spoken word), so na trenutke že malo preveč identični The Saddest Landscape, tako da lahko pride do mešanja skupin, ampak to se kar hitro tudi pozabi.

Ne glede na to ali je album že slišan ali ne, je vse skupaj odigrano precej profesionalno in za prvenec skupine je zadeva pohvalna, ni sedaj 10/10 je pa definitivno 6,5/10.

twitter facebook