recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

9. 8. 2013  Extrema - The Seed Of Foolishness  (Scarlet Records, 2013)
Odličen thrashevski prikaz sranja, ki se dogaja na svetu danes.

Italija v zadnjih letih doživlja vse čare gospodarske krize: neslutene razsežnosti politične korupcije skačejo v oči obupanih ljudi, ki se vse bolj otepajo z naraščajočimi davki, veliko je naravnih nesreč, politiki ne pristanejo v zaporu in s svojim populističnim sranjem skušajo izpasti mučeniki, čeprav so več kot dovolj krivi, gubijo se šihti, narašča delež fašotov, rasistov, nacionalistov, ki se spravljajo nad priseljence, celo Juventus ne igra več najbolje, ne pozabimo pa tudi dejstva, da imamo zdaj kar dve inkarnaciji zasedbe Rhapsody.

Ni jim lahko.

In Extrema, kultni italijanski thrasherji, ki so svoj prvi EP izdali leta 1987 in so do danes izdali 5 albumov in še marsikaj, da mnogih nastopov z najbolj prominentnimi heavy ali thrash imeni ne omenjam, so zato odločili izdati album The Seed Of Foolishness, ki v pravi maniri postaja glas tlačenega Giuseppeta, ki vsak dan vse bolj tone v sranju, kamor ga je spravila mati Italija.

Extrema imajo veliko izkušenj v delanju thrash komadov in glede na to, da aktivno obstajajo že kar lepo vrsto let, tudi ponudijo različne podobe thrasha – po eni strani je album poln mastnih in nalezljivih riffov, ki se prepletajo čez šusano ali pa groovasto bobnarsko podlago. Brutalen vokal v stilu Chucka Billyja takoj postane mlajši vokalni brat Death Angel in potem celo zapoje v maniri kakšnih … no, ne glih Forbidden, ampak bolj Heathen, če pomislimo na njihov cover kultnega komada Set Me Free, ki so ga ovekovečili na začetku svoje kariere.

Kar je res kul, je to, da album zveni čisto, ampak še vedno agresivno in surovo. Tipične italijanske metal pocukranosti tu ni, čeprav so spevni in melodični deli včasih še preveč izpiljeni. Jebat ga, thrasherja lahko odneseš iz Italije, Italijo iz thrasherja pa pač ne.

Zelo všečkam bogato in dinamično zvočno podobo, ki je včasih res že popovsko catchy, ampak potem rata res bolano agresivna. Super izbor komadov, ki na trenutke vidi najboljše dneve Bay Aree, ki se potem totalno zaplete v moderni, običajno zamoshani (brez breakdownov, ko smo že pri tem) sinkopirani del.

Glede na to, da nisem poznavalec italijanske thrash scene, je tole res dobro presenečenje. Vsekakor pa tudi nekaj svežega na globalni thrash sceni. Vredno čekiranja!

twitter facebook