recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

17. 1. 2016  Dark Tribe - The Modern Age  (Scarlet Records, 2015)
»Sonata Arctica v francoščini … mislim, da sem povedal dovolj.«

Hja, nekoliko z nostalgijo se spominjam časov, ko je power metal v drugi polovici devetdesetih, na 'Železnih krilih' Pegazus in ob zvokih pojočega kladiva Hammerfall, kot feniks ponovno poletel v širjave in višave jeklenega metalskega neba. Ja, takrat enkrat sem svojo pozornost za nekaj časa preusmeril z že kar nagnusno 'preklaviaturiziranega' in sporočilno že zelo utrujenega black metala na nove energije polni power metal.

V procesu ponovnega snidenja s power metalom sem odkril veselo skupino, ki sliši na ime Sonata Arctica. Ne morem si kaj, da bi ne priznal, da sem njihovi prvi plošči, tj. Ecliptico in Silence kar rad poslušal. Po poslušanju plošč, ki so sledile slednji, sem je jih naveličal, ker mi je njihova glasba postala preveč okičena s klaviaturskimi vložki, pesmi pa predvidljive in brez nečesa tistega, kar bi jim dajalo čar in vsaj še malo metalske ostrine. Strel v tilnik sem od skupine doživel na enem od Metalcampov, ko sem jim 'v imenu starih časov' namenil nekaj minut pozornosti. Slednje se je izkazalo za usodno napako, saj se je ravno v tistem času njihov pevec odločil pokazati svojo pevsko nadarjenost s tem, da je izvedel točko solo jodlanja. Ne dvomim, da je s tem etno-umetniškim vložkom navdušil tam prisotne številne štrudložerce s Podarlberškega, Tirolske in avstrijske Koroške, ponosne sinove Bavarske ter prebivalce nemškogovorečih švicarskih kantonov, meni pa je s tem dokončno ubil še zadnji kanček zanimanja za njihovo glasbeno ustvarjanje.

Prepričan sem, da si se, spoštovani bralec oz. bralka, vprašal, kako sodijo zgornji opisi odnosa do Sonate Arctice v kontekst recenzije plošče skupine, ki sliši na ime Dark Tribe. Odgovor je takle: prižgal sem mp3 predvajalnik, izbral datoteko z naslovom Dark Tribe, pritisnil na tipko 'play', na kar so me brez kakršnegakoli opozorila v uho brcnili Sonata Arctica!

In to dobesedno, edina razlika je v tem, da Dark Tribe pevcu Anthonyu Agnellu (prevod: Tončku Jagenjčku) očitno niso tako močno stisnili in zavili genitalij, da bi lahko tako visoko piskal kot Tony Kakko iz Sonate Arctice. Pesmi so, sodeč po slišanem, v glavnem osebno izpovedne in fantazijske. Pri bobnarju sem dobil občutek, da skozi celotno ploščo bobna v istem ritmu, katerega tu in tam malenkost upočasni, pospeši pa (na celi plošči) zgolj enkrat ali dvakrat. Ne razumem povsem, kako to, da v skupini ni klaviaturista, čeprav je klaviature mogoče slišati vedno in povsod, niso pa nič posebnega. Podobno velja za igranje kitar: je pač zraven vendar ne izkazuje ničesar drugega, kot sposobnost preigravanja (ob res minimalnem dodatku variacij) že slišanega … Pesmi so torej tipični 'sonatoarktični' power metal, ki gredo, ena za drugo, skozi ušesa in ne ostanejo v spominu. Upoštevaje zgoraj napisano, sem se moral na vse kriplje potruditi, da sem 'zaznal' nekaj pesmi, še bolj pa sem se moral potruditi, da sem o njih lahko iztisnil nekaj besed.

Torej, pesmi, pesmi…kanj naj napišem o pesmih…

Red House of Sorrow – osebnoizpovedna pesem, katere začetek (a le za par sekund) spominja na pesem Worlds Coming Through velečislanih powermetalcev Brainstorm, potem pa takoj, kot da bi ne želela kršiti kanona, postane 'sonatoarktična'. Hitrejše bobnanje na kratko pospeši pesem, potem pa sledi kot površina zrcala zloščeni solo, pesem pa steče v pozabo.

No Train to Earth – besedilno gre za fantazijsko iskanje boljšega sveta in nove priložnosti za človeštvo, glasbeno pa zlepljenje že stokrat slišanega z enim povprečnim kitarskim solom na sredi pesmi, spremljevalnimi vokali in celo enim krikom, ki pa ni ne dolg in ne izraža ničesar.

Dark Side of ImaginationSonata Arctica z zaključnimi verzi zapetimi v francoščini. Sonata Arctica v francoščini … mislim, da sem povedal dovolj.

A Last Will – Pesem se začne s spoliranim enominutnim kitarskim uvodom. Pesem je malo počasnejša in ima refren, ki sem ga navedel v uvodnih vrsticah recenzije. Kot ste bralci in bralke verjetno ugotovili, je zelo 'kompleksen,' gre pa hitro v ušesa. Kljub temu moram priznati, da je to pesem, ki je najdlje uspela zadržati moj fokus. Morda ji je bilo usojeno, da prevzame vlogo najsvetlejšega prebliska poslušljivosti celotnega albuma.  

Holy Water – kaj je poleg povprečnih poskočnic in podpovprečnih solaž nujna sestavina vsake slabe powermetalske plošče? Kdor je pomislil na balado, je zadel v polno. Torej, Holy Waater je Sonatina Tallulah. Je počasna akustična pesem z visokim vokalom in ja, z malo flavte, tako za okus. Zraven so posneti še zvoki morja in vetra – verjetno zato, da bi dvignili čustveni naboj pesmi, žal neuspešno.

Tako je iz zapisanega mogoče priti do spoznanja, da so Francozi Dark Tribe, ki obstajajo od leta 2004 in so v tem času izdali dve plošči, z glasbo, ki jo trenutno ustvarjajo in igrajo, res izjemni posnemovalci Sonate Arctice, a tudi nič več. Prepričan sem, da bi bili odličen tribute band slednjih.      

twitter facebook