recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

14. 3. 2017  Malignant Tumour - The Metallist  (Unrest Records, 2016)
Lemmy says ''Fuck yeah!''

Kdo bi pomislil, da so Čehi Malignant Tumour, ki so aktivni že od leta 1991, dejansko začeli kariero kot gore grind band? Res je – njihove zgodnje izdaje so res imele tisti prvi Carcass album vibe in še precej časa so Malignante označevali nizkotonski death metal riffi, blast beat in vokali v kruljaški maniri.

A če bi pričakovali, da bodo Čehi razvijali svoj jaz kot kakšni Carcass, Gorefest, Entombed ipd., se  motite. Bend je namreč z leti postal čisti Motörhead inspired band. Kruljačino je zamenjal prekajen vokal v maniri seveda Lemmyja ali pa Driller Killer ipd., kitarski riffi so postali ostri kot britev, a seveda z močnim pridihom,  ki spominja na Discharge, GBH, Disfear ipd., blastbeate pa je zamenjal d-beat, punk ritmi, pocenski thrash in še kaj … Skratka, bend ni evolviral – bend je postal nekaj čisto drugega.

Kvartet iz Ostrave dejansko fura to heavy špuro že dobrih 20 let ali mogoče malo manj. In če je njegov unikum ležal v tem, da so iz goregrinda šli v heavy fucken' metal, danes lahko pač trdim, da ne igrajo nič posebnega. Res – takih bendov je naokrog na tone. S tako prežvečeno glasbo, imidžem, ki ga fura vsaj mali milijon ljudi itd.

Ampak – a to pomeni, da je to slabo?

Fuck no! The Metallist je točno taka plata, kot jo potrebujete, ako vas dnevno tlači zabit šef, ako se vam žena kurva naokrog, če vam gredo na živce vegani in hipsterji, če vam gre na kozlanje ob tehnično dovršenem death metalu ali pa ob meditativnem black metalu … The Metallist je udarec v jajca vsem, ki pravijo, da je rock n roll mrtev. Lemmyja mogoče res ni več, je pa Malignant Tumour še kako živ.

Album je enostaven, ušesom hitro dostopen in poln komadov, ki si jih boste zlahka zapomnili. Riffi so klasično motorheadovski ali dischargeovski, solaže so poceni, ritem je močan, vokal pa prehlajen kot mora biti. Komadi so med seboj izjemno podobni, a prijetni. Pašejo. Zdaleč od tega, da bi tole bil pop, a kaj več od generičnega to ni. Če iščete kakšne presežke, jih pri The Metallist ne boste dobili. A našli boste več kot glasbo – našli boste soundtrack načinu življenja, kot ga pogrešate ob dejstvu, da ste konformistična pičkica in hočete včasih svetu reči ''fuck off!'' in spiti pivo ter reči nekomu, naj spizdi in vas pusti pri miru.

Če boste zaradi te recenzije nabavili plato ali pa preverili bend, super. Če ne, who cares. Glavno je to, da je The Metallist plošča, ki vam bo dala živeti in čeprav res ni nič posebnega, pa je prav plošča, kot je potrebujete, da si rečete ''To je to!''.

Bend pa lahko preverite v živo na Winter Days of Metal naslednji teden!

twitter facebook