recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

3. 9. 2013  Soilwork - The Living Infinite  (Nuclear Blast, 2013)
Super album, a 2 CD-ja sta občutno preveč.

Če obstaja ena lastnost, ki je občudujem pri švedskih melodičnih death metal bendih, je to sposobnost spreminjanja, kršenja norm ozko zastavljenega žanra in želja ter determinacija, ki žene bende tipa Soilwork ali pa In Flames daleč iz meja komfortnega.

Jebat ga – ne potrebujemo še enih Dismember, še enih Entombed in ostalih kultov zgodnje švedske death metal scene. Tudi bolj tehnično obarvanih in ameriško zvenečih Švedov je veliko – Anata, Aeon, Vomitory ipd. Da vseh vmesnih odtenkov morbidne sive sploh ne omenjam. And then some!

Soilwork je eden tistih bendov, ki me je pritegnil s kultno plato The Chainheart Machine tam konec devetdesetih let, saj je bil – vsaj meni – takrat precej podoben At The Gates. V bistvu sem na isto foro padel na In Flames. A oba benda sta me nekako odgnala s svojimi eksperimenti – a jaz sem eden, na tisoče poslušalcev na svetu pa je čisto druga zgodba.

Sem se pa sčasoma vrnil k obema bendoma – Flamesom prej, Soilworkom nedolgo nazaj.

Soilwork brez drznosti in ščepca eksperimentiranja danes verjetno ne bi nikoli obstajali. Brez tega, kar so dali predvsem albumi Natural Born Chaos, A Predator's Portrait in Stabbing The Drama, bi Soilwork bili verjetno spakirani v arhiv preteklosti kot še en ne toliko uspešen At The Gates ipd. klon. Resda so pred zadnjim, trenutnim albumom izdali še dva mogoče ne več toliko zanimiva oz. v poplavi sedanjih melodičnih deathičarjev ali thrasherjev  malce bolj zanimiva albuma, a to se rado zgodi, ko se scena prenasiči vsega. In albuma sta še vedno bila nad povprečjem, kar se te scene tiče. A vseeno – preveč podobna ostalim, ki so kopirali Soilwork in ne obratno, a rezultat je bil isti – ''slišiš eno = slišiš vse''.

Zato so Soilwork spet lepo šli iz komfortne cone in izdali dvojni album The Living Infinite.

Dvojni album je težak zalogaj. Običajno pomeni, da moraš na lagru imeti res zanimive komade in dobro zgodbo, ki bi opravičili dva ploščka (ali 4 strani 2 LP-jk, če hočete). Običajno so dvojni albumi neke epsko dolge in v nek koncept povezane zgodbe (recimo Judas Priest in Nostradamus zdaj pade na um), včasih pa gre za en konceptualno narejen album z dodatnim CD-jem dobrih, a vseeno komadov, ki se ne navezujejo na prevladujoči koncept (tu mi pade na pamet The Incident od Porcupine Tree). Včasih avtorji kar pametno uvidijo, da imajo mnogo bolj obsežen, a vseeno po delih raznolik koncept, tako da izdajo več CD-jev v različnih časovnih obdobjih (Devin Townsend Project anyone?). Nekateri pa preprosto izdajo dva CD-ja, ker imajo preveč materiala (a la reizdaje Death).

In ne glede na vse, kar povejo Soilwork v intervjujih – da gre za konceptualni album, na katerega je vplival pojem oceana, da so vedno hoteli narediti tak obsežen album, da je koncept tu, pa čeprav ni tako trdno zasidran kot recimo pri King Diamondu itd. –, po večkratnem poslušanju dobim občutek, da so Soilwork preprosto ustvarili preveč materiala, katerega niso uspelo prefiltrirati. Niso znali izbrati res jebeno dobro od povprečnega. Niso znali enim učencem reči, da so res uresničitev vizije uspešnosti, in drugim, da pač niso oz. da sodijo v sivo povprečje.

In po večkratnem, včasih utrujajočem, a večinoma hvaležnem poslušanju plate, h kateri sem poskušal pristopiti z raznih kotov, mi je jasno, zakaj.

Ker oba CD-ja ponujata v večini primerov med seboj precej razlikujoče si, zanimive, dinamične in zelo dobre pesmi. Ki pa jih je kljub ''overall'' konceptu in vsem živim razlagam članov benda po mojem mnenju preveč. In v tej poplavi informacij se stvar znotraj sebe ponavlja in postaja … no, ''filler''.

Priznam, da sem se spet malce zapletel. A prav na te dileme naletim pri poslušanju albuma The Living Infinite.

Če bi rekel, da je album glasbeno slab, bi bil idiot. Ker švedsko-belgijsko-francosko utrjen kvintet obvlada svoje inštrumente do onemoglosti, zna napisati komade, ki so prijetni in hkrati kompleksni in razen mogoče basista, vsak član z razlogom pride do izraza. Še posebej vokalist Strid, bobnar Verbeuren in kitarski duo, katerih priimka Primož napiše brez, da bi mignil (dokaz spodaj!).

Če skušam stvar zagovarjati s stališča dolžine, ki je pogojena z obsežnostjo koncepta, se vedno spomnim, da so The Beatles (Sgt. Pepper's …), The Beach Boys (Pet Sounds), Pink Floyd (The Wall, Wish You Were Here …), Queensryche (Operation Mindcrime), Death (Human), King Diamond (Them …), The Ocean (Pellagial) in mnogi drugi obsežno in kompleksno zastavljene koncepte znali pod a) predstaviti na eni sami plati, ki je pod a.1) trajala manj kot 70 minut ali pa mogoče maksimalno toliko (OK, pri Pink Floyd se mogoče motim, a vseeno).

In zdaj se spet obračam k pesmim – te so prejebene predvsem na prvem CD-ju. Zvenijo švedsko death metalske, moderno metalske, občasno tudi popovske, a vselej znajo presenetiti bodisi zaradi vokalnih vložkov bodisi zaradi nepredvidljivih, bogatih in dinamičnih bobnov bodisi zaradi super solaž, tipičnih modernih švedskih riffov in po mojem mnenju nepotrebnih ali pa raje – odvečnih klaviatur, ki ne vedo, ali bi častile Hammondice ali Moog. Prva pesem, Spectrum Of Eternity je sploh hit, vmes malce zatavajo v neke ''Volim te, moja buduća ženo'' baladice, a na koncu tako presenetijo, da je joj. Še kitare v kombinaciji s prej zoprnimi klaviaturami izpadejo kot občasna rock opera, ki se obrača tudi k ameriški cajun zveneči zapučini ali pa k straight on modern death metal napadu.

In čeprav so pesmi na trenutke res pocukrane, gredo v uho, izpadejo dobro in zaradi inputa posameznikov, so še vedno kompleksne in bogate pesmi.

In če bi ostalo pri tem CD-ju, bi bil album čista 10-ka.

Potem pa si zavrtite CD 2. Ki spet ni slab. A zveni kot variacija CD-ja 1. Kot material, ki bi sodil med B-sides, bonus kompilacije, magari split z In Flames ali KSE. A kot drug del albuma? Nope. Če bi ga izdali par let kasneje, bi rekli, da poslušamo The Living Infinite part 2 in zgubil bi ves čar. Zato so ga Soilwork dali v zdajšnji paket. 2 CD-ja v eni ''pakunig''.

Ali smo torej CD 2 poslušalci sploh potrebovali? Če mene vprašate, ne!

Končna ocena – ali prvi CD ali drugi CD. Oba skupaj žal ne, ker pač tvorita preveč razvlečeno celoto, ki je sestavljena iz nasprotnih si polov, ki namesto, da se dopolnjujeta ali tvorita smiselni jin-jang, pač preprosto gresta na kurac, kadar jih poslušaš zapored, ker je vse skupaj predolgo in temu primerno postane res neizvirno, prežvečeno in znotraj istega albuma, nezanimivo.

Zaradi kompleksnosti sem za pomoč prosil, naj svoje mnenje poda bolj ažurirani poznavalec Soilworkov, Primož:

Soilwork so z The Living Infinite naredili kar tvegan korak.

 Dvojni albumi se namreč ne obnesejo vedno. Obstaja sicer nekaj svetlih izjem, a ponavadi so dvojni albumi leglo odvečnih skladb.

A tokrat je treba priznati, da je Soilwork dejansko uspelo kljub ponovni odsotnosti kitarista, Petra Wichersa, ki je bil poprej glavni pisec glasbe in producent. Skupina je dobila ustrezno nadomestilo, in sicer kitarista Davida Anderssona, ki je s talentiranim kitaristom Sylvainom  Coudretom (ex-Scarve) ustvaril lep delež dobrih skladb.

Soilwork na The Living Infinite odlikujejo odlična ritem sekcija, kjer seveda izstopa nori bobnar Dirk Verbueren, vokal Björna Strida, nalezljive kitare in dobra produkcija. Soilwork so se v svoji preteklosti skušali opredeliti z marsikaterim stilom; tu je bil sprva melodičen death metal, potem pa je skupina vpeljala še elemente hard rocka in modernega thrash metala. Na The Living Infinite so poprej uporabljeni glasbeni stili ustrezno skombinirani. Album namreč ponudi tako agresivne skladbe, kot je otvoritvena Spectrum of Eternity ali počasnejše, a spevne skladbe, kot je npr. The Windswept Mercy.

Glavni težava tega albuma je nedvomno v tem, da je predolg. Sicer pa je treba tu poudariti, da je t.i. fillerjev malo in da se poslušalec z albumom niti ne bo mučil. Soilwork tako ostajajo skupina, ki znajo presenetiti in nedvomno si zaslužijo pozornost, ker so sposobni in izkušeni glasbeniki.

twitter facebook