recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

29. 9. 2013  Decaying - The Last Days Of War  (Hellthrasher Productions, 2013)
Take no prisoners - take no shit!

Vojna je tema, ki jo je metal vedno uspešno inkorporiral in interpretiral. Naj je to bila balada 1916 od Motörhead, thrash napad komada Disposable Heroes od Metallice, srhljivost brezupa komada Mandatory Suicide od Slayer, katerikoli Sodom komad ali pa celotna diskografija Bolt Thrower, vojna je pač nekaj, čemur smo – kako groteskno! – vedno lahko bili hvaležni, da obstaja.

Napadi, žrtve, operacije, zmage, porazi, dvomi in prepričanja … Vse to je svoje mesto našlo tudi v death metalu. Odkar je žanr začel svojo temačno in brutalno pot, smo vedno lahko slišali vsaj en komad, ki je inspiracijo črpal iz tovrstnih dogodkov. Če je danes sinonim za vojaško obarvani death metal zasedba Bolt Thrower, takoj za njo pa recimo Hail Of Bullets, potem bomo slej ko prej prišli do zaključka, da tudi finski mladci Decaying ne samo dopolnjujejo bojevniški metal triumvirat, ampak ga tudi peljejo kak korak naprej.

Decaying so mlad finski kvartet, ki obstaja šele od leta 2010, a je do zdaj izdal že tri albume, s tem da zadnjega pravkar recenziramo. In za razliko od marsikaterega drugega benda, ki se le občasno in še to zelo slabo spogleduje z uveljavljenimi warmasterji, so Decaying uspešno sestavili različne sestavine, ki naredijo vojaško obarvani death metal tako dober, kot mora biti.

Decaying očitno črpajo iz srednjehitre masivnosti angleških Bolt Thrower. Že otvoritev komada Codename Overlord postreže z riffi, ki so totalno Gavin Ward/Barry Thomson worship. A barva je na trenutke vseeno takšna, da dobite reminiscenco na odlični The Karelian Ishmus od Amorphis. Vokalno je zadeva precej Warlord UK, dokler tip ne odpre gobca in spusti tak krik agonije, da misliš, da je bend obiskal Martin Van Drunen (totalna asociacija na Asphyx, zgodnje Pestilence in seveda odlične, modernejše Hail Of Bullets). In oba vokala kombinira zelo dobro.

A namesto še enega klona, ki bi zvenel kot neizvirni Bolt Thrower ali se zapletel v počasnosti (ali bognedaj corovsko izraznost) zasedbe Heaven Shall Burn, Decaying ostajajo v death metalu, ki ga popestrijo z najboljšo možno logično in edino smiselno potezo – s thrashem. Drugi komad The Ardennes Offensive tako ponudi prav slayerjevsko thrashanje, ki pa se dostikrat kar lepo spremeni v sodomsko obarvan kitarski napad. Odlično.

Komadi se tako gibljejo med brutalnostjo in melodiko, ki pa ne spominja na recimo nove Kreator, ampak bolj kakšne stare Cancer, Benediction, Pestilence ipd. Z vojno tematiko seveda.

Občutje je temačno, solaže izrazne, komadi pa zelo dinamični. Če bo kdo dal kakšno večjo priložnost tem Fincem, bo metalskem svetu naredil veliko in pozitivno uslugo.

V napad!

twitter facebook