recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

8. 10. 2015  Ceremony - The L-Shaped Man  (Matador Records, 2015)
The L-Shaped Man ne razočara

Hardcore je precej prekleta reč. Lahko ga živiš 30 let in več, lahko se ga pa hitro naješ in ubereš povsem drugo pot. To npr. se je zgodilo skupini Ceremony, ki je po uvodnih postopanjih po HC punk žanru naredila preobrat na post punk/indie žanr.

Če se za malenkostno pokušino vrnemo na sam začetek skupine Ceremony. Kljub, kot zgoraj navedenem HC punku in power violence noriji so se Ceremony že od same ustanovitve držali post punka in sicer so se poimenovali po skladbi Ceremony skupine Joy Division. Poleg imena pa so že od nekdaj navajali, da so njihovi vzorniki angleškega porekla smeri shoegaze/post punk/indie žanrov – v večini Joy Division, The Smiths, New Order, …

Kot rečeno nam album The L-Shaped Man prinese preobrat v smeri post punk žanra. V celoti oz. 11 skladb se vrti v tipični post punk smeri, ki ga obdaja tudi shoegaze, kot tudi indie žanr. Instrumentalno pri polovici skladb prejmemo ogromen pridih Joy Division igranja, po drugi strani pa je zadeva lična zasedbi The Smiths, pri nekaterih pa je zadeva malce bolj alternativne smeri Radiohead. Kljub poplavi vseh post punk skupin, ki v večini ostajajo precej dolgočasni, Ceremony ostajajo precej inovativni. Glasbeno se občuti žalost in obup. Melodijo gradijo momenti, ki jih osebno nisem slišal že dolgo. Pri zaprtju oči in poslušanju se zadeva vrne v zlato dobo 80-ih.

Vokalno nam vokalist Ross Farrar (ki je praktično identičen Morriseyu – ex-The Smiths), ponudi mešanico Iana Curtisa in Morriseya. Glas je otožen, poglobljen in daleč od tistih krikov, ki smo jih bili vsajeni 10 let nazaj.

Tudi besedilno nas album The L-Shaped Man ne razočara. Tematika o izgubi, samoti, razhodih in povpraševanju o prihodnosti. Osebno skupaj pri vokalu in besedilih prejmem nekakšen občutek reinkarnacije Iana Curtisa, ker Farrar ambient celotnega albuma naredi takšnega, kakršnega si oboževalci post punk žanra želimo.

Pri koncu albuma pa pride ironija….spomnim se skladbe Pressure's On, kjer je Farrar opeval Law's On My Back, Pressure's Always On, Never Able Do Things On My Own, The Way We Dress Disturbs Them All, They Push Us Against The Wall… no sedaj tega ni več na vidiku, ker zgledajo, kot večina hipsterjev in opeva povsem drugo tematiko, kot problematiko uvodnih albumov.

Kljub ironiji in kompletni spremembi pa lahko trdim, da gre za album, ki bi teoretično marsikomu spremenil mnenje o novodobnem post punk. Mislim pa, da če že obožujete omenjen žanr zadeve ne smete izpusti, ker verjamem, da vas mož v obliki črke L ne bo razočaral.

1.Hibernation

2.Exit Fears

3.Bleeder

4.Your Life in France

5.Your Life in America

6.The Separation

7.The Pattern

8.Rot of the World

9.The Party

10.The Bridge

11.The Understanding

twitter facebook