recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

17. 8. 2014  Misery Index - The Killing Gods  (Season Of Mist, 2014)
Vsekakor njihova najbolj death metal plata, mogoče pa tudi njihova najboljša nasploh.

Ameriški Misery Index so z vsako ploščo od albuma Discordia dalje za seboj vse bolj puščali grind vplive in v vse večji meri je tudi pri njih prevladoval death metal, čeprav grind kot tak nikoli ni zapustil zasedbe. Zato je logično, da albuma Traitors in Heirs To Thievery vpisujemo v kategorijo death grind. Šlo je seveda za naravno napredovanje, ki je bilo omogočeno v trenutku, ko si je bend utrdil postavo (torej, ko je mesto bobnov zasedel Adam Jarvis ter takoj za njim kot kitarist/vokalist njegov kolega Mark Kloeppel). Nič novega, če njihov razvoj primerjate z bendi, ki so bili spočeti kot grindcore act in nadaljevali v death metal (npr. Napalm Death) in potem ali razpadli ali eksperimentirali ali pa se vrnili h koreninam (skorajda vse lahko spet apliciramo k Napalm Death, če smo iskreni; edina izjema so verjetno Brutal Truth, ki so iz prve, death grind plošče zavestno šli v grindcore in tam tudi ostali do konca – prvega v začetku tega stoletja in sedanjega, ki se bo zgodil oktobra letos, ko bo basist in ustanovni član Danny Lilker dopolnil 50 let ter šel – kot sam trdi – v pokoj).

A če ste že natančno strigli z ušesi od albuma Traitors dalje, se je ob komadih, kot sta Partisans Of Grief oz. Thrown To The Sun iz omenjenega albuma, na Heirs To Thievery pa je to zelo evidentno v komadu The 7th Cavalry, gotovo opazila izrazita doza čustvene melodičnosti in tudi precej počasnejšega tempa vseh inštrumentov. Kolega Sašo Herman iz Vulvathrone je par let nazaj ob izidu albuma Heirs To Thievery pripomnil, da zvenijo kot Kataklysm in ni šel tako daleč od resnice. Za razliko od bratskih Dying Fetus ali milijon drugih tech death bendov, so Misery Index v veliki meri prepustili melodiki vodilno vlogo. Ne da bi – na srečo! – izgubili na brutalnosti.

In zdaj se pred nami že nekaj mesecev nahaja album The Killing Gods, prvi v njihovi diskografiji, ki so ga izdali prek založbe Season Of Mist, in gotovo – kot so tudi sami potrdili – njihov najbolj death metalski. Crust grind vplivi, ki so bili nekoč prisotni v komadih a la Rulling Class Canceled, The Arbiter ali pa Embracing Extinction oz. Dia De Los Muertos, so skorajda v celotni odsotni. Kratkost komadov je že ob otvoritvnem komadu (ne intru, komadu) The Calling očitno odsotna lastnost. Na koncu koncev, človek ne more spregledati dejstva, da je prvih sedem komadov (vštevši introte) konceptualno povezanih v zgodbo, ki se tematsko več kot dovolj razlikuje (s pomočjo vplivov metafor itd.) od besedil in komadov preteklosti, ki ste jih lahko brez težav aplicirali na določeno zgodovinsko obdobje ali pa ekonomsko-socialni fenomen/dogodek. Ni niti čudno, če jih je v celoti (tekstovno) spisal kitarist/vokalist Mark Kloeppel.

Prav ta otvoritveni segment albuma me je sprva odbijal. Mislil sem, da so v 4 letih ustvarjalne pavze možje totalno šli v druge vode, a po dveh poslušanjih sem bil očaran, navdušen, zdaj pa mi na dnevni pavzi v glavi nenehno odzvanjajo napevi, melodije, solaže, ritmi sedmih komadov. Tu Misery Index v letu 2014 svetijo kot death metal poslastica par excellence, ki kot nekoč Disinter (ker boljšega primera ne najdem) odlično združuje brutalne ritme, riffe in vokale z instrumentalno zelo izrazito melodično podlago. Ampak, povezano z introti, komadi od The Calling pa vse do Cross To Bear tvorijo odlično dozo res močnega albuma.

Potem se začne polovica, kjer je ustvarjalni delež – vsaj pri besedilih – prevzel basist/vokalist Jason Netherton (ki je, ko smo že pri tem, nedolgo nazaj izdal knjigo o death metal sceni, ''oral history'' z naslovom Extremity Retained) in že so tu besedila, ki jih lažje apliciramo na vsakdan, ki nas obkroža. Glasbeno se tole giblje bolj v gruvu komadov, kot sta na prejšnji plati bila The Carrion Call ali pa The Spectator, in če nič drugega, se vam bo večkrat zdelo, da se vsi komadi začnejo na isto foro.

A to ne moti.

Pravzaprav plata v ušesih leti tako nalezljivo in prijetno, da se niti ne zavedate, koliko se vam je usedla v srce. Bobnarska podlaga je hitrejša kot nekoč, a vseeno nevsiljiva (da ne omenjam, da je za veliko komadov na plati tako ustvarjalno kot aranžmajsko odgovoren bobnar Jarvis), kitarski riffi so močni, mastni in hkrati zelo prijetni, kar je rezultat tega, da se je ''novi'' kitarist (no, v bendu je že 6 let, če smo iskreni, a diskografsko je nov) Darrin Morris resnično utrdil v postavi, medtem ko dvojni vokalni napad Kloeppla in Nethertona še vedno učinkovito ruši vse pred seboj. Tudi bas ga dere!

Vsekakor njihova najbolj death metal plata, mogoče pa tudi njihova najboljša nasploh. Odlična vrnitev!

twitter facebook