recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

10. 7. 2015  Antigama - The Insolent  (Selfmadegod Records, 2015)
Poljski grind napad par excellence!

Če je nekaj kar občudujem, je to poljska ali raje nasploh vzhodnoevropska grind scena, ki nam je v zadnjih dveh desetletjih ponudila bende, ki kar tekmujejo v tem, kdo bo bolj brutal, bolj hiter, bolj odfukan, hkrati pa se toliko ne zgubljajo v kompliciranjih moderne ameriške death metal scene oziroma se kar na široko izogibljejo djentovskim eskapadam. Kaj je vzrok temu, nimam pojma, mi je pa takoj jasno, da so bendi iz Češke, Slovaške, Poljske itd. bolj podobni klasičnim angleškim grinderjem, čeprav je seveda ameriških vplivov tudi ogromno.

Poljski Antigama definitivno niso death metal, niso brutal death metal, niso death grind. Po kratkosti pesmi, odfukanosti riffov, hitrosti bobnov in vokalov, ki v veliki meri spominjajo na Napalm Death zadnjega desetletja je brez težav moč trditi, da so čisti grindcore. Zakaj zdaj naenkrat to teženje, kaj je grind, kaj je death, kaj je miks obojega, ko pa se dobro zavedam, da bralci in bralke Profanityja že vedo, kako se zadevi streže? Ker pač lahko in ker mi paše. Ker se tako počutim.

In prav ta možnost slediti svoji viziji je več kot vidna in slišna v albumu The Insolent poljskih Antigama, ki je v prvi polovici po tem, kar sem slišal, čisto predvidljiv, klasičen grindcore, kot so ga recimo zadnja leta pičili bodisi Napalm Death bodisi The Red Chord. S komadom Sentenced To The Void stvar postane zelo Napalm Death, ampak tisti eksperimentalni ND v stilu albuma Utilitarian ali pa določenih segmentov Time Waits For No Slave. V norosti riffov in eksperimentiranju ali bolje zapisano, spogledovanju z nekakšnim jazzom in hkrati dronom ter s kitarističnimi ekspadami Antigama letijo v teritorij ameriških Pig Destroyer ipd., celo starejših The Dillinger Escape Plan, kar se kaže recimo v komadu Out Beyond, ki je res mindfuck vrhunec plate.

Kvartet učinkovito združuje moderno, skorajda kristalno čisto zvočno podobo, a pri tem še vedno ustvari več kot dovolj hrupa, lahko pa samo zamišljam, kako ta bend deluje v živo. Če je veerjeti albumu The Insolent, potem je jasno, da gre za enega najboljših - trenutno najboljših! - evropskih grindcore bendov, s katerim definitivno ne bom - če citiram Sajmona - zobal češenj.

Udri!

twitter facebook