recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

25. 7. 2012  Fear Factory - The Industrialist  (Candlelight Records, 2012)
Sam koncept albuma je izredno zanimiv, glasba pa žal ne toliko.

 

Svoboda dandanes postaja vedno večja iluzija. Sistemi, ki so bili prikazani v filmih Terminator, Blade Runner ali 1984 so vedno bolj resnični. Po eni strani gre za popoln nadzor družbe s strani višje situiranih ljudi, po drugi strani pa človeštvu grozi izumrtje zaradi nadvlade robotov. Fear Factory so se oklepali teh distopičnih konceptov že z albumom Demanufacture, ki naj bi z The Industrialist dobil nadaljevanje.

Pred dvema letoma je izšel album Mechanize, ki je Fear Factory napovedal kot prebujene in izboljšane. Za bobnarski stolček se je usedel pravi stroj, ki je znan pod imenom Gene Hoglan. A ta stroj ni dobil dovolj olja, da bi nadaljeval kariero. Z The Industrialist Fear Factory potrjujeta, kako je danes možno vse zamenjati z umetno entiteto. Tako bobne ni odigral človek, temveč so bili sprogramirani, kar je dvignilo precej prahu, po drugi strani moderna produkcija z vso digitalizacijo omogoča, da programirani bobni zvenijo kot pravi. Skupina za nastope v živo ima bobnarja, a drzen korak dalje bi bil, če bi vpeljali hologram.

The Industrialist se odpre z naslovno skladbo, kateri je treba priznati, da je mogočna in bi jo lahko dali ob bok Demanufacture ali Shock. Sledijo precej tipične skladbe, ki ne izstopajo tako kot prva skladba. Roka Dina Cazaresa še vedno blesti, tvori udarne in močne riffe, vokal Burtona C. Bella je grob, a tudi speven. Tokrat pretiranih inovacij, kar se tiče vokalnih linij ni bilo. Kakšna skladba deluje preveč razvlečeno, recimo God Eater. Ritem sekcija je spodobno za Fear Factory močna. Glede na to, da je Gene Hoglan na Mechanize stregel s svojimi unikatnimi okraski, je tokrat boben osredotočen predvsem na bas boben. Album se konča z ambientalno skladbo Human Augmentation, ki nekako hoče spomniti na konec Demanufacture z zaključkom A Therapy for Pain, a kljub temačni zvočni podobi je svetlobna leta pred A Therapy for Pain.

Podobno kot na Mechanize se lahko trdi tudi za The Industrialist, da je album bil prehitro narejen. Nekatere skladbe bi bile lahko bolj dodelane. Skupina v stilu Mechanize ostaja agresivna, a ji zato manjka epskost, kakršna je bila prikazana na Demanufacture in Obsolete. Sam koncept albuma je izredno zanimiv, glasba pa žal ne toliko.

Ali bi Fear Factory morali nehati? Pravzaprav ne, dandanes je ogromno skupin, ki ponavlja en in isti album ves čas. Fear Factory so vsekakor pustili na metal sceni nek pečat. Glavna težava tu je, da si Dino in Burton ne vzameta dovolj časa za tehten premislek, da bi prišle ideje do boljše realizacije. Tako smo dobili le še en povprečen izdelek. 

Avtor:
twitter facebook