recenzije

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

banner
banner

recenzija

6. 1. 2021  Impalement - The Impalement  (samozaložba, 2020)
»Skupina odlično istočasno jezdi val black in death metala in ju zmeša v divjo in zelo poslušljivo celoto. Prijetno slušno čtivo.«

Skupina, no ja, gre za solo projekt glasbenika z umetniškim imenom Beliath, prihaja iz Švice obstaja od leta 2019. Impalement je njegova prva plošča, dolga malenkost manj kot tri četrt ure in obsega sedem pesmi. Na albumu sodelujeta tudi gosta: Sarah Jezebel Deva – znana po svojem dolgoletnem sodelovanju s Cradle of Filth ter, hm, no ja, kitarist in pevec po mojem okusu (ne glede na njihovo ne posebej visoko cenjenost onstran alpskih dolin in vršacev Podarlberškega, Tirolske, avstrijske Koroške ter Zgornje in Spodnje Ostmarke), še vedno veliko precenjene skupine Belphegor, Helmuth Lahner. No, tudi naslovnica plošče deluje zelo 'belphegorjansko'.

Plošča se začne obetavno, z istoimensko pesmijo The Impalement. Sočni sadež death/black metala krasi kontinuirano divje bobnanje, ki v natančnih odmerkih po količinah in času prehiti samo sebe. Death-metalsko kruljenje me prepriča s svojo raznolikostjo in sposobnostjo sledenju igranju kitar. Slednje ustvarja melodije po kanonih black metala in ni posebej kompleksno, vendar je oplemeniteno še s thrashersko zvenečimi kratkimi cvilečimi solažami, zaradi česar glasba zveni močno, agresivno in sofisticirano (za gabarite death/black metala, seveda).

The Tombs of the Saints – hopa, počasni in zategnjeni kitarski akordi že ob prvih zvokih obudijo prijetno asociacijo na tovrstne umetnije Morbid Angel. Pesem se kmalu razživi v nadvse spodoben srednje hitri death metal, na matrici kitarskih vibracij blacka. Ponovno se pojavijo morbidovsko zveneče kitarske solaže. V zadnjem delu pesmi postanejo jokajoče kitarske melodije najbolj izrazit del pesmi.

Within the Court of Rats zveni bolj blackersko, v določeni meri celo black-thashersko (a-la Deströyer 666) z vodilnim death-metalskim vokalom in spremljevalnim black-metalskim. Dokaj agresivnim kitarskim melodijam dodajajo ostrino že v prvi pesmi uporabljene cvileče solaže. Hm, pesem na nek način deluje celo spevno – zelo dobro. Petje v svoji grlenosti poleg agresije odraža tudi žalost. Igranje zgolj akustične kitare v izdihljajih pesmi še okrepi občutek žalosti, kakršnega je že pričaralo petje. Pesem gre hitro v ušesa.

I Am All je dinamična in agresivna malenkost melodično-deathmetalska pesem, ki jo razburka pevčevo death-metalsko kruljenje ter ji noto usodnosti daje tiho pripovedovanje Sarah Jezebel Deva. Učinek stvaritve občutka notranje panike bi bil v pesmi dosežen do popolnosti, ko bi bilo njeno pripovedovanje postavljeno še malenkost bolj v ospredje.

Satan's Fire in My Eyes zaznamujejo predvsem igranju kitar pri Dissection podobne kitarske linije, neopazni in odlično izpeljani prehodi med hitrejšimi in počasnejšimi deli pesmi (pri slednjih sem sploh prvič na plošči zaznal zvok činel), kombinacija vodilnega death-metalskega growla z black in dodatnim death-metalskim growlom.

V zadnji pesmi, Thus I Spoke, ki po svojih značilnostih ne odstopa od zgoraj omenjenih pesmi, največji pečat pusti neobičajno dolgo trajajoči pevčev 'enosapni' growl.   

Beliath očitno dobro pozna svojo obrt, kar se kaže v dobro strukturiranih pesmih, saj pri nobeni med njimi ni delov, ki bi nekonsistentno izstopali; zato je tek pesmi pretočen ter razumljiv sluhu in razumu, kar je dobro. Seveda vse pesmi niso enako zanimive, vendar tudi tiste, ki ne predstavljajo presežkov, kot npr. Alma Pater, ne zvenijo slabo; njihova težava je zgolj v tem, da mojemu ušesu niso tako dobre kot tiste, ki jih izpostavljam v prejšnjem odstavku. Plošča predstavlja šolski primer adekvatnega dopolnjevanja in spajanja vseh treh prvin agresivnejše veje metala: thrasha, blacka in deatha. Pesmi so agresivne, melodične in nikakor ne dolgočasne, vendar (navkljub očitnim) vplivom Dissection ne gredo tako hitro v kri kot pesmi slednjih.

Spodobno in prijetno ušesno čtivo.

* Ko so prvič nastopili pri nas v legendarnem K4 (mislim, da kot predskupina Ancient), sem povsem trezen zakinkal med njihovim nastopom (naj spoštovani bralec oz. bralka vzame v obzir, da je šlo za čas, ko smo ljubitelji in ljubiteljice black zvrsti šli poslušati vse, kar je bilo vsaj malo podobno blacku, tudi Asmodeus v Škofjo Loko, na primer).

twitter facebook