recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

2. 6. 2013  City And Colour - The Hurry And The Harm  (Banquet Records, 2013)
Projekt Dallasa Greena, imenovan City And Colour, nam bo z albumom The Hurry And The Harm znova povrnil zaupanje in potrdil, da so bile predzadnje izdaje le faza neuspeha.

Pri City And Colour večina od vas ve, da gre za projekt Dallasa Greena iz sedaj razpadlih Alexisonfire. Prav tako pa tudi večina od vas ve, da se pri City And Colour zadeva v večini obrača na akustično igranje kitare in izredno speven ter melodičen vokal, katerega pa smo slišali tudi že pri Alexisonfire.

Kar vsakega poslušalca najbolj privlači pri Greenu, so emocionalen, čuten in pa iskren vokal, ki se skupaj z besedilom popolno zlije z glasbo.

Svoje znanje je najbolj uprizoril na albumu Sometimes (2005) in na albumu Bring Me Your Love (2008). Vmes je seveda izdal nekaj EP izdelkov in pa tudi album leta 2011, imenovan Little Hell, ki pa ni ravno navdušil širše publike.

Dve leti kasneje pa nas brez kakršnegakoli opozorila zadane izdaja The Hurry And The Harm. Poraja pa se mi vprašanje, kako sprejeti omenjeni album? Morda s kančkom dvoma in nazupanja v celoten projekt?... Mogoče.

Ne glede na pretekle oz. zgodnje vrhunce, je zaradi izdaje Little Hell, dvom o kakovosti albuma še vedno prisoten in upanje, da trenutna izdaja ne bo razočaranje, niha.

The Hurry And The Harm se odpre z istoimensko skladbo The Hurry And The Harm, kjer nas v začetku pospremi nekakšen počasen in tih ritem kitare, kateri se kmalu pridruži speven in melodičen vokal.

Dobre štiri minute in pol se igranje in vokal ne spremenita in te kar vlečeta naprej ter povečujeta željo po prihajajočih skladbah na albumu.

Močna asociacija na prve izdaje s konkretno dobrim uvodom.

Potem pa pristopi skladba Harder Than Stone, ki pa je podobna predhodni skladbi, le da ta prinaša umirjeno energijo, ki se skozi čas samo stopnjuje in hrepenenje raste. Dallas pa, kakor Dallas v preteklosti, opeva svoja besedila o ljubezni brez pavze.

Ljubezenska izpoved pa mu nekako najbolj uspe pri The Lonely Life, kjer poleg že omenjenega recepta igranja na kitaro, pospremijo iskrena besedila in pa nepozaben refren.

Seveda pa ni vse samo v akustiki, ampak tudi recimo pri klaviaturah. Pri skladbi Paradise smo soočeni s kombinacijo kitare in nežnega tavanja v ozadju. Čisto veselje in notranji mir za marsikoga.

Projekt Dallasa Greena, imenovan City And Colour, nam bo z albumom The Hurry And The Harm znova povrnil zaupanje in potrdil, da so bile predzadnje izdaje le faza neuspeha.

Avtor:
twitter facebook