recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

27. 9. 2011  Mastodon - The Hunter  (Warner, 2011)
Torej, spet so prinesli album, ki bo prinesel nekaj novih oboževalcev, obdržal nekaj starih, nekaj pa jih bo odgnal.

Se mi zdi, da Mastodon ni potrebno predstavljati, zato jih ne bom. Preveč. So četvorka glasbenikov, ki bi jih, po izgledu sodeč, lahko dal v igro Redneck Rampage (fuck yeah – ta špil je bil zakon – op. Urednik) in so pravkar ponovno prijezdili na starodavno izumrlem bitju in nam ljubeznivo ponudili nov album. Kako pozorno od njih. Sedaj se želim družiti z njimi.

Kurca jim daljša podatek, da imajo vsi njihovi albumi svoj unikaten mastodonovski prizvok, čeprav se med sabo mamutsko (HAHA, A ŠTEKAŠ?) razlikujejo. Kot bi bili albumi bratje, ki bi jih takoj ob rojstvu nedolžno odtrgali iz rok jokajoče matere in jih razdelili v različne družine (Frogi iz Nature/Paranoid zine bi temu rekel socialni eksperiment): eden bi odraščal pri materi samohranilki iz Brezovice pri Borovnici, ki bi se ukvarjala z drvarstvom like my dear mama, drugi bi živel pri fašistični družini v Novi Zelandiji, tretji bi živel med starimi Rimljani, četrti bi bil sodelavec od Dr. Zoidberga in peti bi bil moj cimer. Vsi skupaj bi bili različni, a ko bi jih dali skupaj, bi opazili prikupno število skupnih lastnosti. Kako zveni album? Preberite prejšnji opis in si predstavljajte, da opisujem posamezne komade z albuma. Če tega ne premorete, ste brez domišljije in se vas starši sramujejo. Prav imajo. Sedaj gotovo bolj pazijo, da se jim kondom ne bo spet strgal.

Torej, spet so prinesli album, ki bo prinesel nekaj novih oboževalcev, obdržal nekaj starih, nekaj pa jih bo odgnal. Dobili smo plato s tipičnim sludgerskim mastodonovskim zvokom, ki pa ima tudi tokrat povsem svoje karakteristike. Lahko bi rekel, da se gre za retrospektivo skozi njihove albume (torej stili, ki so se pojavili na prejšnjih albumih) s tem, da so vse začinili z novimi prijemi. A veste, ko kuhate nekaj, kar naj bi približno spominjalo na hrano in poskušate ogaben okus (ker ste tudi v kuhinji nesposobni) prikriti z začimbami, a se vam zaradi totalne motorične zaostalosti začimbe vsujejo noter, a je začuda dobro. No, nekako tako, samo s to razliko, da je jed že v samem začetku dobra. Pa da Mastodon niso totalno nesposobni v (glasbeni) kuhinji. Lepo je tudi slišati, da si sposojajo stile od raznoraznih zvrsti in bandov, a pri tem pazijo, da si res samo sposojajo, za razliko od velike večine metal bendov, ki dobesedno kradejo. Okej, nova pivska igra. Za vsako, ko v kakšni svoji recenziji omenim YouTube komentarje, kjer se ljudje kregajo okoli zvrsti in za vsako, ko omenim, kako metal skorajda ne premore več inovativnosti, se ga pije. Orehovc je pri roki. Skratka, čeprav slišimo fukiljon poklonov drugim bandom v komadih od Mastodon, ne moramo ravno rečti »to pa zveni, kot band x, to pa zveni, kot band y ... aja, to pa zveni kot badn du/dx = cu + x*x« in tako dalje. Kvečjemu nekateri bandi zvenijo kot Mastodon (oz. se trudijo) in ne obratno.

Če potegnemo premico, je The Hunter  še en ponosen predstavnik impresivne Mastodon diskografije, ki vsebuje vse, kar so vsebovale prejšnje plate: bolano in inovativno bobnanje, svojevrsten ambient, mešanica vokalov, raznovrstnost. Tokrat so komadi bolj osredotočeni, saj vsi trajajo nekje med tremi in petimi minutami, na trenutke izjemno zblojeni (Creature Lives = 70s LSD sex) in je ušesom obče populacije malo bolj prijazen album. Prosim zazrite se v besedo »malo«. Ker je na trenutke bolj »radio friendly« album, še ne pomeni, da je slabši od prejšnjih.

Ne marate Mastodon (vaše življenje je zagotovo burno in zanimivo, glede na to, da berete recenzijo albuma skupine, ki je ne marate)? Vseeno si zavrtite ta album, mrbit pa vam bo všeč. Ali pa tudi ne. Če ste oboževalci od Mastodon, pa si tudi omislite ta album. Mrbit pa vam bo všeč. Ali pa tudi ne. Pred tem pa stopite do bližnje pekarne, si kupite LSD, počakajte, da se vam bo zdelo, da je vaša vilica Mastodon in pojdite z njim na potovanje ob poslušanju The Hunterja. Da, pišem o drogah. Če bi vaši otroci to brali, bi zaradi teh vrstic zagotovo postali narkomani, če niso že.

twitter facebook