recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

29. 4. 2020  My Dying Bride - The Ghost Of Orion  (Nuclear Blast, 2020)
»Čeprav me tvoja glasba ne odnese več v odkrivanje krasot neznanega in me tvoj glas več ne zruši, kot nekoč ti še vedno prisluhnem, doomovska ljubezen stara.«

O posebnem odnosu, ki ga gojim do glasbe doomovske institucije My Dying Bride (v nadaljevanju: MDB), pove vse že uvodni stavek. Če povzamem: najprej so me v počasnejšo in drobečo metalsko glasbo usmerili Asphyx s svojo istoimensko ploščo, nato so bili MDB in nato se je rodila moja večna ljubezen do dooma. MDB sem nekje po plošči The Light at the End of the World pričel nekoliko manj intenzivno spremljati, saj se mi je pri vsaki naslednji plošči bolj in bolj porajal občutek, da so se nekako izpeli; ne glede na to, ali so skušali zveneti kakor v zlati dobi pogubnosti svojega ustvarjanja ali kako drugače.

In kaj nam plošča ponudi?

Prva pesem, Your Broken Shore, daje slutiti, da je bila načrtovana kot najprepoznavnejša pesem plošče – v to me prepričuje tudi kitarski akord, ki se pojavi nekje v zadnji tretjini pesmi in močno spominja na nesmrtne akorde z njihove večne in nepozabne umetnine The Cry of Mankind. Pesem sestavljajo žalobnejši in agresivnejši deli, ki zvenijo vseeno precej nepovezani; vse in edino, kar to kakofonijo izražanja čustev na koncu naposled le nekako poveže, je lep violinski solo zaključek pesmi.

To Outlive the Gods je mračno-erotična pesem, ki skoraj do konca daje občutek, da zaradi nedovoljšnjega povezovanja svojih posameznih delov ne bo dala vrhunca, kar se na srečo ne zgodi – ob koncu dobimo vso glasbeno dramatičnost, ki jo želimo in pričakujemo od kvalitetne pesmi MDB 'na stari način'. Aaron Stainthorpe v svoje petje s čistim vokalom vključi dodatno čustvo: ironijo. Priporočam poslušanje na slušalkah ob polni zbranosti in v temi.

Pesem Tired of Tears na plošči izstopa, ker njeno čustveno žalobnost v absolutno prevladujoči meri ustvarijo ostri kitarski akordi, katerih zaključki se na sredini pesmi mojstrsko in zanimivo vlečejo. Čisti vokal in violina predstavljata zgolj smiselni dopolnili – inovativno in zanimivo.

The Solace velja izpostaviti, saj gre za netipično 'bride-ovsko' pesem, ki jo sestavljata zgolj žensko petje ter kitari (ni slišati ne bobnov ne Aaronovega glasu). Začetni, na arabsko-orientalski način interpretirani jok, se skozi glasbo v določenem trenutku, ko potihne petje, prelevi v interpretacijo joka skozi kitare, ki se na koncu transformira v bolj na irsko-keltsko glasbeno zveneči ženski jok skozi pesem. Žensko petje zaradi transformacij zveni zanimivo, sam pevkin glas pa nima neke posebne markantne note oz. barve.

Naslovna pesem plošče, The Ghost of Orion, predstavlja nekaj čez tri minute ponavljajoče se igranje kitare ter bas kitare ob spremljavi šepetajočega in zato slabo razumljivega moškega glasu. Ozračje, ki ga ustvarja pesem, človeka pušča v čudnem stanju razdvojenega doživljanja, saj ni enostavno pojasniti, mar glasba in šepet ustvarjata napetost, ali pomirjata … no, ko se pesem konča, kot se je začela, izgine tudi postavljeno vprašanje …

The Old Earth, v kateri Aaronovo petje zažari v vsej svoji mogočnosti nabitosti s čustvi ter težkimi vendar čisto zvenečimi kitarskimi akordi, ki kot udarci kladiva odmevajo po sluhovodih, se na plošči najbolj približa 'starokanonskim bride-ovskim' umetninam. Da to ne postane, je posledica kvarnega vpliva rabe povsem brezizraznega hripavega petja ter razen na koncu pesmi, premajhnega vključevanja violinskih vložkov.  

Pod črto: skupina svoje glasbene atribute (predvsem prodornost pevčevega glasu, violina, mogočno zveneči kitarski akordi) še vedno s pridom uporablja in ustvarja sebi lasten in unikaten prijeten gotsko zveneči doom metal. Dasiravno zagotovo ne dosega vrhunskosti mojih najljubših plošč MDB, je The Ghost of Orion še vedno zanimiva in poslušanja vredna plošča, ki dokazuje, da se MDB le še niso izpeli.

Priporočam in priporočam večkratno zaužitje.

twitter facebook