recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

25. 7. 2013  Coffins - The Fleshland  (Relapse Records, 2013)
Monstruozno fukanje greznice.

Ponovno ste pristali na čudnem delu YouTuba, kjer gledate razne japonske koprofilne stvari, za katere je čudež, da so sploh našle svoje mesto na tubi. Na desni strani se vam med priporočenimi posnetki prikaže trailer za neko xy japonsko grozljivko. Iz firbca si s poljubne piratske strani downloadate film, ker ste kriminalec in si ga ogledate.

Med gledanjem se zavedate, da ste priča tipičnemu b-filmu. Zgodbo že vnaprej znate na pamet, ker vsebuje prvi dve poglavji (izmed treh) iz knjige 'horror klišeji', igralce so po vsej možnosti našli na japonski ekvivalenci Salomonovega oglasnika ali pa so družinski člani, ki so si pač želeli biti v filmu, čeprav se med ogledom opazi, da so med snemanjem pričeli obžalovati svojo odločitev. Posebni efekti so pač … posebni … v stilu posebne šole in spominjajo na vašo nesrečo, ko ste pri 7ih letih po pomoti popapali očetove 'magične' piškote in ste želeli narisati družinico in sonček namesto tega pa ste z lastno krvjo spacali dadaistično kritiko komunizma.

A kljub vsemu vi še gledate in veste, da boste gledali do konca za katerega že veste kakšen bo. Zakaj? Ker je za popizdit zabaven. Film si shranite in bi ga pokazali prijateljem, če bi jih imeli, ampak si jih ne zaslužite.

Ekvivalenten občutek temu je nov album od Coffins. Neandertalski death metal, ki ponosno paradira s svojim inteligenčnim kvocientom, ki se skriva nekje v prvi četrtini dvomestnih številk. Krste ne komplicirajo, ker se zavedajo, da lahko sestavijo odličen komad s samo sveto preproščino. Vsak komad preide takoj k bistvu s svojim monstruoznim fukanjem greznice.

Album prevevata močno crustersko ter doomersko vzdušje, ampak zaradi tega ne pričakujte neke dinamike in dodelanosti. Naj ga žge in je to to. Sicer ima The Fleshland za razliko od prejšnjih albumov dve kitari, ampak to doda v njihovem primeru k glasbi … nič. Dodali so še eno kitaro, da lahko rečejo, da so dodali še eno kitaro in je to to.

Ker gre za četrti album se lahko to smatra kot za četrti film v eni izmed serij tipičnih b-grozljivk. Nobene nove ideje, vse že videno, mogoče kakšna spremembica, samo številka na koncu imena je druga. Ampak ni panike, ker se je točno to pričakovalo. Pričakovalo se je neko preprosto in zabavno plato in točno to smo dobili.

Masivne kitare, agresivno bobnanje, res pošasten vokal in najodličnejša možna povprečnost. Nadvse priporočljivo.

twitter facebook