recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

17. 12. 2013  Pro-Pain - The Final Revolution  (Steamhammer, 2013)
Revolucija zgolj tematsko.

Staroste newyorškega hardcora ali pa vsaj njegove bolj metalizirane verzije, Pro-Pain, so posneli album Final Revolution. Ki kljub dvomljivemu naslovu ne predstavlja njihovega končnega albuma. In ki – gledano s strani razvoja Pro-Pain – ne predstavlja nič revolucionarnega.

A pri Pro-Pain si naslov The Final Revolution težko razlagamo zgolj iz glasbenega stališča. Bend je namreč že s prvim albumom deloval revolucionarno (vsaj v okvirjih metaliziranega HC-ja), saj je za razliko od Biohazard, Agnostic Front, Cro-Mags ali Madball, Merauder predstavljal resnično utelešenje thrashcora. Na koncu koncev, se je bend razvil iz kultnih Crumbsuckers, ki so imeli več skupnega s Cro-Mags, Nuclear Assault kot pa z bendi, ki so HC spremenili tako, da so mu dodali predvsem veliko več rapa in groova. (kar se revolucionarnosti tiče – nujno preverite še Vision Of Disorder – s/t, Life Of Agony – River Runs Red)

Pro-Pain so v bistvu bili revolucionarni predvsem s prvim albumom, Foul Taste Of Freedom. Drugi album (The Truth Hurts, 1994) je že ujel zeitgeist (postavimo ga ob bok prvencu Vision Of Disorder, vrhuncu Merauder ali pa temu, kar so počeli najbolj znani – Biohazard), tretji album (Contents Under Pressure, 1996 ali 1997) pa je pravzaprav resnično utrdil smer, v katero so potem Pro-Pain šli in ostali vse do danes. For better or worse.

Pro-Pain so pravzaprav z novo plato – glasbeno gledano – naredili največjo spremembo zgolj v tem oziru, da so vse produkcijske niti dali v roke šefu benda, basistu/vokalistu Garyju Meskilu, s čimer so se pravzaprav vrnili v groove, stomp in masivnost tistega, kar so začeli z albumom Contents Under Pressure – le da tokrat lahko ''okrivijo'' zgolj Meskila za nastalo.

Nastalo pa na srečo ni toliko slabega – še zdaleč ne, saj je The Final Revolution zelo prijetna plata na posluh. Ampak nič novega – če ste zadnja leta vneto sledili Pro-Pain, ste lahko uvideli, da bend več ne uporablja hitrih ritmov, kot je to počel čisto na začetku, uvideli ste tudi, da je vse zacementirano okrog stompajočega riffa in gruva, vokalno je – tako kot vedno – vse precej enolično.

A namesto, da jamramo, da je to slabo, se raje potolažimo, da Pro-Pain to najbolje počnejo.

Final Revolution je plata, ki s komadi celo najprej spomni na zadnji album Soulfly. V bistvu, ne samo s toni – tudi nasploh strukturno in kitarsko zveni, kot bi se osredotočili na en res izstopajoč riff in potem gradili vse okrog njega. Ter ga v določenih komadih popestrili s solažo. Boben je včasih zanimiv kot kos deske v vrtni lopi, včasih pa je kot kos deske, ki ga nepričakovano dobiš v glavo nekje drugje. Res preseneti. A žal bolj poredko.

Glavni adut ob par izstopajočih komadih je vsekakor močna družbeno in politično kritična doza besed, ki jo spušča Gary Meskil, ki si ob dejstvu, da igra bas in poje z dokaj grobim vokalom, svojega posla niti najmanj ne olajša. A človek, ki je že od prvega dne odgovoren za to, da so Pro-Pain zanimivi predvsem kot tematski provokatorji, ljudje, ki dajo jasno vedeti, da nekaj smrdi v deželi burgerjev, Johna Wayna in dolarjev. A če vas mamijo zgolj besedila, so Chomsky in drugi disidenti mnogo boljši naslov za kritiko ameriške družbe.

Glasbeno je očitno jasno, da so Pro-Pain ostali – z redkimi izjemami – v obdobju med albumi Contents Under Pressure, Prophets Of Doom, Straight To The Dome, Round VI ipd. In temu primerno je mogoče zgolj vprašanje časa, kdaj bodo odpičili svoj finale.

For better – or for worse.

twitter facebook