recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

12. 7. 2015  Cvinger - The Enthronement Ov Diabolical Souls  (samozaložba, 2014)
Vsekakor hvalevreden udarec slovenske black metal scen s potencialom postati veliko več.

Slovenska black metal mašina Cvinger, ki me je nekaj časa nazaj presenetila z demom Monastery Of The Fallen, je nekako popolnoma ušla iz mojega fokusa (za kar sem bolj kot ne kriv sam, hehe). Dokler me ni pritegnilo dejstvo, da so fantje odigrali nekaj datumov evropske turneje z Melechesh in Tribulation, včeraj pa sem opazil, da se bodo oktobra na evropski turneji pridružili samim Marduk.

Da pa so seveda v tem času sami izdali in da že precej delavno promovirajo dolgometražni prvenec The Enthronement Ov Diabolical Souls – no, to me je udarilo kot strela z jasnega. Zato sem seveda pripravil ušesa in pisalo, tako da – here goes.

Prvenec vsekakor zveni močno in mogočno.

Dobrih 42 minut (od tega je vsaj 33 minut glasbe, ostalo so konceptualno in strateško postavljeni intro – vmesni ''intro'' – outro, ki po dolgem času niso Carmina Burana ali pa citati iz filma Hellraiser, ampak zlovešče narejeni chanti, ki spet potrjujejo mojo tezo, da najbolj evil na svetu delujejo menihi v nekih samostanih stoletja nazaj, ko pojejo tiste enolične molitve/hvalnice/karkoli oziroma same posvečene stavbe (no, potrditev sem dobil že ob igranju špila Clive Barker's Undying, but still)). Prav ti trije vmesni vložki naredijo stvar res … diabolično (če že ne najdem primernejše besede). In sodeč po barvi glasu grem stavit, da je izvedba maslo vokalista Lucerusa, ki prav v teh segmentih svoj repertoar razširi bodisi z zelo dobrim oponašanjem duhovniških molitev iz kakšnega filma tipa Ime Rože bodisi s tibetanskim grlenim petjem, ki res zveni … evil.

Cvinger so definitivno udri-n-razbi black metal, ki spominja na švedsko šolo a la Marduk, Dark Funeral oziroma celo na brazilske Unearthly ali teksaške Averse Sefira – fast and vsekakor brutal. Temu botruje predvsem konstantna uporaba blastbeatov, ki pa za razliko recimo od omenjenih bendov ali pa domačega pozabljenega dragulja z imenom Maleficus Angelus ne zvenijo kot hitrostrelna baraža, vsaj ne v klasičnih black metal hitrostih tipa Infernal War ali Marduk v obdobju albuma Panzer Division Marduk. Dejansko zvenijo kar nenavadno z izborom hitrosti (nekje med Panzer Division in Broken Hope), ki v kombinaciji s kitarami in vokali na trenutke bolj štopajo vse skupaj. Ja, bobni, ki jih suvereno piči Morgoth, bolj blestijo v počasnih delih (ki jih je – v primerjavi s tour de force hitrostnimi deli – precej malo). Ko je ''hiter'', Morgoth namreč izpade okoren. Ne štorast, okoren. Kot da mu dotična hitrost ne bi sedla. In to v smislu – kot da bi moral dejansko igrati hitreje, ker bi mu višja prestava dejansko tekla bolj gladko. No, to je zgolj moj občutek (govorim oz. pišem pa vseeno kot bobnar). In prav ta boben na trenutke res popači podobo, kot se je recimo včasih zgodilo pri Behemoth ali Hate Eternal, kjer si ob konstantnem blastu dobil občutek, da je le-ta prisoten, ker bi implementacija drugih ritmov predstavljala nekaj, kar bi bilo preveč izven komfortne cone. Ali pa ker je bobnar tako izviren pri idejah kot vratni podboj.

No, ampak hitrost ni prevladujoči faktor, čeprav se nagiba k dominaciji v zvočni podobi Cvinger. In ko bend vseeno gre malce izven komforta v počasnejšo ritmično podobo – komad: Reclaim The Crown –  takrat stvari ratajo res interesantne. Pa ne samo zaradi ritma – tudi kitarska podoba, katere izvajalec je Bagot, postane popolnoma neverjetna, kadar klasične hitrotrzne black metal riffe zamenja diabolična dinamika Morbid Angel ali Immolation. Bend dejansko ponuja tako klasične ali morda celo klišejske black metal riffe, a ko jih spari z death metal norijami, dobi tisto nekaj, kar ga gladko loči od ostalih. Da ne omenjam, da se Cvinger vztrajno izognejo obujanju pankovsko zvenečih Darkthrone, Goatwhore ali celo Celtic Frost trademark riffov, ki danes prevladujejo skorajda pri vsakem bendu, ki meni, da mora sceni dodati še svoj ''UGH!''.

Prav tako se – pohvalno – izogibajo simfoničnim nebulozam Dimmu Borgir ipd.

Vokalno je bend sploh zelo močan – Lucerus je namreč vešč tako kričanja kot kruljenja in to počne zelo dobro. Od jasno izraženih besed do primernih interpretacij, s tem da se možakar ne izogiba eksperimentalijam, ki spominjajo na performans Attile Csiharja na kultni Mayhem izdaji De Mysteriis Dom Sathanas (prej omenjeni chanti, ki jih najdete tako v vmesnih vložkih kot v samih komadih, recimo že takoj pri drugem komadu, če se ne motim). Le na trenutke pa malce postane moteče to, da skuša vokalist vtisniti vokalne dele skorajda povsod, kar pa po drugi strani doda svoj črn pisker k vsesplošnem občutku diaboličnosti tega albuma.

Besedila so klasično opevanje prihajajočega zla, če stvar res posplošim, a ob glasbeni podobi to niti ni tako pomembno.

Vsekakor hvalevreden udarec slovenske black metal scen s potencialom postati veliko več. Nabavite ga lahko TUKAJ.

twitter facebook