recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

26. 12. 2014  Pink Floyd - The Endless River  (Columbia Records, 2014)
“introvertiran album brez nekih morilskih tendenc”

Davno časa nazaj, še preden vas je mati fuknila iz:
- oporoke

- hiše

- vagine

- avta na avtocesti

je plavala skozi obstoj, kjer se ji je svet kazal skozi filter drog, kar po vsej možnosti botruje vašemu spočetju, je glasba nežno plavala skozi ušesna morja s pomočjo enega glavnih jader - Pink Floyd. Povejte ji, da so ravnokar izdali nov album in v njenem očesu se bo zaiskrilo ob spominih na otroštvo. Ali to, ali pa vas bo vprašala nekaj v stilu “a ti kurci še niso pocrkal?”.

Skupine ni potrebno posebej predstavljati, saj je njihov pečat, ki so ga pustili na glasbi, še bolj večen od vaše nedolžnosti. Od modernih psihedeličnih rock bandov, ki skušajo skozi svojo glasbo obuditi 60. in 70. leta, čeprav jih po vsej možnosti niso nikoli doživeli na lastni koži, preko ukulele grindcora do raznih socialnega življenja oropanih čudakov, ki v mamini kleti ob masturbaciji ustvarjajo harsh noise (oz. iskanje radijske frekvence tribute), vsi bojo priznali, da so na eni točki ali drugi pobrali inspiracijo od Pink Floyd.

Čeprav so mnogi mislili, da se je njihova zgodba že zaključila, so ji Floydi dali svoj bonus ending. Minuje malo več kot dve desetletji, odkar je The Division Bell privekal na svet in naj bi bil najmlajši član svoje družine, a za mnoge nepričakovano, je dobil mnogo mlajšega bratca The Endless River, kateri je večinoma sestavljen iz več kot dvajestih ur neuporabljene glasbe, ki so jo snemali za The Division Bell.

Album je bolj kot ne plod dela od pevca/kitarista Davida Guilmora, originalnega člana Nicka Masona in preminulega klaviaturista Richarda Wrighta, ki je leta 2008 podlegel jastogu, kateremu ta album predstavlja labodji spev in je ob svojem izidu doživel slap mešanih odzivov. Od globoko razočaranega ljudstva, ki so pričakovali revolucijo, do fanatičnih privržencev, ki opisujejo The Endless River kot najboljšo stvar od hrčkove menstruacije naprej.

A jebiga, revolucijo so naredili več kot 40 let naprej in bi bilo rahlo utopično pričakovati novo. To je bolj kot ne tiha poslovitev, ki niti ni potrebna (hihi, potrebna), je pa vseeno dobrodošla.

The Endless River je popolno ime in bolj pristaja kot Franci vaškemu pijancu in Genovefa ženski, ki ima brke. Je miren, introvertiran album, brez nekih morilskih tendenc, ki samo plava in zveni kot eno neprekinjeno gibanje, kot zadrogirani planeti po svojih vnaprej začrtanih elipsah. Nobenih presenečenj, samo instrumentalni (z izjemo vmesnega falsetta s strani Stephena Hawkinga in Guilmorovega vokaliziranja pri zadnjem komadu) crescendo do ničesar.

Noben komad ne izstopa in noben ni v ozadju. Vse skupaj je vpeto v eno gibanje, karkoli že to pač pomeni in vse skupaj zveni kot da bi parodirali same sebe. Endless River je en dolg Pink Floyd kliše, ki se ne konča. Je to dobro ali slabo, presodite pri sebi, ali vprašajte prijatelje, če trpite za pomanjkanjem lastne identitete.

twitter facebook