recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

13. 9. 2012  Vision Of Disorder - The Cursed Remain Cursed  (Candlelight Records, 2012)
Potrebna vrnitev?

V devetdesetih je iz Long Islanda v zvezni državi New York s svojim demo posnetkom sceno pretresla zasedba Vision Of Disorder. Le-ta se je pojavila v času, ko so Pantera bili ekvivalent izrazu ''jebeno dober riff/groove'', ko je Max Cavalera s Sepulturo thrashu mahal pa-pa in se oziral na nekaj, kar bo z leti prineslo Roots, ko so Madball pozdravljali hitrost in se ozirali k moshanju, Fear Factory so vse več poudarka dajali čistim vokalom in osladnim nu-metal melodijam in ko so Biohazard vse bolj šli v svoj t. i. ''urban street music'' del kariere.

Ja, vsi omenjeni bendi so se odražali v glasbenem izražanju zasedbe Vision Of Disorder, zato je morda le-ta ostala spregledana. Žal. Ker je njen kultni prvenec, poimenovan preprosto po bendu, bil res kultna izdaja. Groove pomešan s tehniko in ravnopravšnjo mero kompliciranja, ki je še vedno nadaljeval izročila newyorškega hardcora, ampak pač bil v koraku s časom, poleg tega pa seveda vokal, ki si je drznil vse živo. In to brez efektov. Ali repanja. Ali jokanja. In do leta 2001, ko so prenehali z igranjem, so Vision Of Disorder izdali še tri albume, od katerih je vsak bil nekaj posebnega, v koraku s časom, hkrati pa neverjetno izven vsakega univerzuma glasbene scene. Tako je kultnost ostala pri albumih Vision Of Disorder ter sledečem Imprint, medtem ko sta naslednja dva albuma izginila v senci slave Slipknot, Machine Head, Pantere, Slayer in drugih, ki so se ali uveljavili takrat, ali pa so že bili del panteona ne glede na kaj.

Lahko rečemo, da se je bend poslovil, ko je bil čas, nato pa so člani nadaljevali po svoji poti, med njimi se je najbolj izpostavljal vokalist Tim Williams z odličnimi Bloodsimple, skupaj s kitaristom Mattom Baumbachom pa se je znašel tudi na kompilaciji Roadrunner All Stars.

Zdaj so pa ponovno tu ... Pomp, ki ga je dvignil DVD Dead In New York in seveda vse glasnejše zahteve po novi plati, so prisilile Vision Of Disorder, da naredi nekaj več kot le pobira denar od reunion turneje. In svoji preteklosti primerno so se V. O. D. zaprli v studio in - voila - izdali album (no, ta izide čez nekaj dni) The Cursed Remain Cursed.

Ker so tako kot Fear Factory tudi Vision Of Disorder verjetno vse povedali s prvimi štirimi albumi, je logično, da je tale album nekakšna sinteza preteklih dosežkov - in je res. The Cursed Remain Cursed je praktično sin albumov V. O. D. ter Imprint, a seveda z velikim poudarkom na času, v katerem je nastal. Pač - sliši se, da so tole V. O. D. leta 2012. In to ni nič slabega.

Zdaleč od tega - The Cursed Remain Cursed je odličen album. 11 pesmi prikazuje prenovljeno moč benda, ki je vedno bil sposoben slediti svojim željam in uspešno inkorporirati tisto, kar je v določenem časovnem obdobju najbolje zveneče. Sledijo trendom, torej? Da in hkrati ne. Vision Of Disorder so naredili album, ki ponuja pesmi, ki se razlikujejo ena od druge, a hkrati se sliši, da jih povezuje enotna rdeča nit. Osebna besedila, ki svojo moč črpajo tako iz pesimističnih pogledov kot močne volje do uveljavljanja boljše prihodnosti, se odlično prepletajo z dinamično glasbeno podlago, ki se je z leti le izboljšala. Tile možje so res odrasli tako karakterno kot glasbeniki.

Bobni so razgibani in nepredvidljivi, kitare proizvajajo mastne riffe, ki še vedno znajo uporabiti kakšen ''twist'', ob katerem se lahko le vprašaš ''Kaj za vraga?!!'', vse skupaj pa utrjuje še kako prisoten, a ne vsiljiv bas. Vokal pa pri tem lahko kriči kot zmešan, nato lepo poje (pa ne na tisti grozni metalcore način) in se giblje vse vmes, glede pač na čustvo, ki ga določen segment besedila ali teksta izraža/obravnava.

Tako komad Annihilator zveni kot vojna napoved, medtem ko njegov predhodnik Hard Times izraža tisto hardcorovsko ''zmaga ali smrt'' estetiko. Občasno bend zavije v temačna kraljevstva recimo s komadom Blood Red Sun ali pa Skullz Out, kjer je žalost izražena možato kot recimo pri Down ali pa nekoč pri Life Of Agony.

Album je vsekakor vreden vnovičnega poslušanja, ni pa tudi vrag, da se ne bo znašel za nekaj časa kar na stalni listi glasbenih preferenc. Na začetku sem vprašal, če gre z albumom The Cursed Remain Cursed za potrebno vrnitev? Odgovor je tak - brez tega albuma bi vsekakor zmogli, če se že itak bend ne bi nikoli vrnil za tistih par koncertov. A ko smo slišali, da so možje še vedno sposobni in ko so tudi posneli album ter ga izdali vsem na posluh, lahko trdim, da je vrnitev dobrodošla in da bi brez tega albuma bila v moderni sceni prisotna velika, žalostna zevajoča praznina.

Jebeno zakon!

twitter facebook