Pred vami/nami je ponovno ena bandcamp izdaja (tokrat plačljiva, njihov prvenec pa je še vedno brezplačen) albuma skupine, ki je verjetno ne poznate. Osebno sem jo prav tako, kot spoznal tudi sam. Kot prvo ti v oči pade ime, saj je kratko (brez kakršnih koli podaljšanih imen, vsi vemo zvrst in poznamo skupine, katere pa mi je škoda časa omenjati).

Sabrewulf so sludge/HC/crust/doom obarvana zasedba, ki prihaja iz najbolj ameriškega kraja na svetu, in to je Texas! Čeprav ne glede na to iz kje prihajajo, niso prav nič podobni svojim sovaščanom, kajti kar vam ponujajo v svoji glasbi, je nekaj neverjetnega. Glasno, zlobno in nenormalno težko. Album, ki je pred vami, je nekakšno nadaljevanje predhodnika The Prophecy, kjer so v 5 skladbah ameriški ''težači'' naredili izjemno kulten album, ki pa ni ravno požel prepoznavnosti, katero bi si zaslužil. Eno leto kasneje pa je luč uvidela The Condemned izdaja, na kateri so v 3 skladbah Sabrewulf probali narediti zadevo še težjo.

Če ste v sklopu trenutne poplave vseh zvrsti z sludge vložki, potem vam je album pisan na kožo. Vrhunsko poprijemanje kitar na princip skupin Kylesa, Baroness in pa izjemna podobnost s Seven Sisters of Sleep. Vokalno pa se bolj približajo crust skupinam in če se sprašujete, kako, je odgovor enostaven. Tisti jezni lajež, ki ga komaj razločite, je vključen skozi vse skladbe.

Uvod (The Damned) v album se začne precej klišejsko, sirene in nekaj hreščanja, ki niti ne more biti ne vem kako prepričljiv, dokler se po tistih 45 sekundah ne začnejo nabirati bobnarski ritmi. Dodobra popestri uvod in takoj, ko se začne odvijati tista minuta, je zadeva jasna. Sludge ''riffi'', srednje hitro bobnanje in pa nerazločen vokal. Seveda kakšne posebnosti ne pričakujte, skozi celotne 4 minute gre le za tu pa tam kakšno spremembo (doom vložke) in se drži le tistega, česar si fatnje želijo narediti. Po dobrih 3 minutah (tistih 40 sekund sem povečal na minuto) medenih melodij se The Condemned samo še poglobi, in sicer v skladbi Moira. Ponovni uvod, ki pride bolj do izraza pri skupinah, kot so Xasthur, pihajoč veter, melanholične in zlobno – temačne tihe kitare in pa klaviature iz grozljivk o okultnih temah. In potem ponovno po minuti bas linija, ki takoj strese kosti v telesu. Močno in težko. Čeprav se doom vložki v Moira podaljšajo za dobre pol minute, se potem skladba razvname pri minuti in 45 sekundah. D-beat bobni in pa vokal, ki je bil največkrat slišan pri Warcollapse. 6 minut norenja in melanholije je prekleto dobro in žal tudi hitro mine. Kar pa nas privede do zaključne skladbe (The Tragedy), ki pa, naj me vrag, ne samo, da vsebuje temačen ambientalen uvod, ampak je v celoti temačno ambientalen. 4 minute in 20 sekund je praktično sama groza v zapuščeni hiši, v ozadju pa glas ženske, ki je zaprta v hiši duhov, ali pa je celo sama duh...

Texas, ki ni ravno znan za skupine omenjenega kova, postaja zibelka novih zvrsti in skupin, ki ne bodo ravno dobrodošle vsem domačinom, ampak vsem ostalim, mogoče najbolj Evropejcem.