recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

26. 11. 2013  Mothermound - The Burden of Tomorrow  (2013, Hollow Earth Records)
vešče svojih inštrumentov

Zanimiv albumčičić je to. Zanimiv.

In zna zlesti pod kožo. Vsaj, če mu pustite čas, kajti jaz sem ob prvem poslušanju mislil, da bom poklal vse bližnje, daljne, srednje oddaljene, višje, nižje in neobstoječe sorodnike in na koncu bi še sodil samemu sebi, zraven pa bi s krvjo napisal 'fak je to v pizdi plata'. Me je že mikalo, da bi ob prvem poslušanju pisal recenzijo, ob čemer bi pomoje člani skupine prvo mene ubili, preden bi uspel storiti samouboj. A po večkratnem poslušanju (kar je napredek, ker dosti albumov, ki sem jih do zdaj recenziral sploh nisem poslušal ... sorry, Tegla), mi je album razprl vpogled v svoja nedrja, ki so mi na prvi pogled delovala kot kosmati joški človeka, ki se je upokojil že nekje sredi prve svetovne vojne, a ob dotiku se je izkazalo, da so mehka in voljna, kot sveže obrani paradižniki z vrtov naslade.

Bird And Off Tumor Row je kot večplastna oseba, ki jo spoznavamo po obrokih. Mogoče prvo izpade kot shizofreno budalo, ki ne ve, kaj bi sama s sabo, a čez čas opazimo, da ima vse pod kontrolo in da ima na določenih področjih že gestapo standarde.

Sicer na njihovem Bandcamp profilu piše, da gre za mešanico dooma, death metala z občasnim pridihom rocka. Lažnive prasice. Stilsko znajo biti mešanica vsega z vsem v vsem na planetu vsega iz vsega z vsem v vsemu, kjer so vsi vsem vse zaradi vsega pri vsemu ob ... vse. Pretiravam. Ampak pretiravanje je kul.

Pokažejo širok spekter čustev. Od žalosti do jeze. Od mirnih delov, do agresivnega razčefuka. Od melodičnih in razgibanih prefukancij do hipnotične monotonosti. Najbolj se to kaže skozi vokalno žongliranje. Ti v trenutku preskočijo iz lepih clean delov, ki znajo kdaj zveneti rahlo mimo, do presenetljivo razločnega growla. Sicer so ti preskoki dostikrat nepotrebni in znajo kdaj zmotiti, ampak jebiga, ni sile, se navadiš. Ali pa tudi ne.

Sliši se, da je šlo dosti truda v album in da so pobje kar vešče svojih inštrumentov. Dostavili so nam zanimivo, večplastno pizdarijo, ki zahteva večkratno poslušanje in ljubimkanje. Narejeno z jajci za ljudi z jajci. Če jih pa nimate, pa vam bojo tako ali tako zrasla ob poslušanju. Če jih pa nočete, jih boste pa hoteli prej kot slej. Če ne verjamete, vprašajte svoje starše. Oni vejo vse.

twitter facebook