recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

23. 1. 2013  Somrak - The Blackwinged Serpent Crowned  (Necroterror Records, 2012)
Brez občutka.

Slišala sem veliko dobre black metal glasbe, slišala sem tudi veliko slabe black metal glasbe. Vprašanje je, kaj je sploh dobro danes? Zadnje čase v vse več primerih slišimo samo grozne polomije - ponavljajoče se riffe in kopije drugih boljših, „revolucionarnih“ bandov. A je kaj slabšega od plagijata?

A je tudi Somraku z  novo plato na The Blackwinged Serpent Crowned zmanjkalo dobrih prstov na kitarah, kreativnejšega vokala ali sem samo jaz po 19 letih poslušanja naveličana te scene? Kdaj bo končno na vrsto prišlo kaj dobrega ... čeprav, po drugi strani, vse je to tipično sodobno sranje tipa: „Imamo denar, zdaj pa si bomo privoščili sodobne tehnologije in fino produkcijo! Beat that bitch!“

Mislim, ''beat what''? Ne se hecat.

Kje je stari dobri black metal z najslabšo možno produkcijo, ki z razlogom ukazuje na OSTUDNOST?!  Black metal je nekoč bil čista, ekstremna kontra lepoti in harmoniji. Odgovor na vsiljevanje krščanstva in uničevanje starodavne primarne kulture nekega naroda, na zelo ekstremno ogaben način skozi glasbo. A so riffi black metala slučajno tako hitri, a so bobni toliko blasfemični ... a je vokal posnet na top šit mikrofonu?! NE! Black metal NIKOLI ne bi smel sprejeti modernizacije.

Vse zgoraj napisano je asociacija, ki se poraja med poslušanjem nove plate od Somrak, katera spominja na kultni stari black metal, z eno zelo veliko napako („po definiciji“) – predobro produkcijo. Po drugi strani – a sploh današnji otroci razumejo pomen ''raw'' produkcije? Vsaj odraščajo v modernem svetu, kjer se ne cenita pomen in ideja, ampak samo tehnološka plat luksuzne iluzije – vzameš to, kar se ti nudi. Black metal v svoji osnovi tega ne sprejema, ker prav tista ozkoglednost spominja na krščanstvo. A ni to fail? Mogoče je, mogoče pa je to samo posledica moderniziranega 21. stoletja. Pa še tisti hipsterski riffi, ki nabijajo skozi vso ploščo ... Ej, ne morem pomagati, sami ste si krivi, da se vse posneto v 2012 označuje kot „hipster shit“. Družba je sprejela napredek black metala, ne pa negovanje istega. Moda? Ok, naj bo moda, ampak naj se potem sprejmejo posledice.

Vse zgoraj navedeno je asocijacija na The Blackwinged Serpent Crowned. A se vam zdi kritika malo preveč groba in nerealna? Pa, če nekomu še ni prišlo do možganov, je dodatno pojasnilo sledeče: Somrak se deklarira kot čisti black metal, torej, brez mešanic death ali thrash metala. Čisto, kot solza. Kot tak, naj bi se tudi tak zvok produciral, a producira enak šit kot večina današnje black metalske scene. Be better than that! Res je, da bi po vsej verjetnosti - če bi Somrak imel nekoliko slabšo produkcijo, da dokaže to smrt, satano in umazanijo - sodobnim ljudem ne bi bil všeč, oziroma, ne bi ga razumeli, razen če bi se za to potrudili. Nekaj podobnega je z branjem knjig – le zakaj bi bral knjigo, če lahko pogledaš film?

The Blackwinged Serpent Crowned po sebi ni slaba plošča kot taka. Je neprekinjena, čuti se trud, ampak ... kje je ta filing? Mogoče se čudno sliši, ker atmosfera zagotovo je! To je ena od tistih plat, ki ti je všeč ali ni. Gre se za individualizem in moč, katero je v plati kot celoti takoj slišati. Ne morem izločiti komada, katerega bi posebej opisala, plata odigra hitreje, kot si misliš, imaš pa občutek, kot da je vse en komad, razdeljen na dele. Spominja na ... res nimam drugih besed kot pa na ''moderno'' – to, kar nam že vsi nudijo. Predvsem zaradi tega, ker sem dobila po ne vem katerem poslušanju prav ta razočaran občutek neprestanega ponavljanja enega in istega na sceni. Brez občutka.

Zaključek: The Blackwinged Serpent Crowned, je nekaj, ampak black metal pa ni zagotovo, kot tudi ni veliko tega, kar je bilo izdano leta 2012.

Avtor:
twitter facebook