recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

25. 1. 2015  Archgoat - The Apocalyptic Triumphator  (Debemur Morti Prod., 2015)
Ne splača se izpostavljati posameznih skladb, saj je obe polovici treba izkusiti v celoti

Kaj je bolj kozel kot kozel? Archgoat. Kdor benda ne pozna, in ga je semkaj privedla kulska naslovka, lahko potemtakem hitro sklepa, da ne gre za družbeno osveščeni intelektualni diskoprogindiepop bend, katerega člani se zanimajo za kavo in Applove izdelke. Archgoat poganja blasfemija, zvokovno pa so od nekdaj bili stopničko nad sotrpini, ki se gibljejo v sivem območju med black, death in thrash metalom. Finski trojec več kot uspešno prikliče čase, ko med omenjenimi zvrstmi še ni bilo ločnic, temu primerno tudi zveni ravno prav prazgodovinsko in amorfno, vendar jih nad ostale dvigujejo sami rifi in kompozicije. Na svetu so bili že bolj surovi, agresivnejši in hitrejši bendi, a so Archgoat od nekdaj v svoji sferi znali napisati najboljše komade, čemur se npr. Revenge v veliki meri odpovedujejo. In s ploščo Apocalyptic Triumphator so Archgoat predstavili izdelek, kjer ima vsaka skladba resnično svojo identiteto.

Album je razdeljen na dve strani, kar na grobo loči drveče komade od počasnejših in bolj vzdušnih. Dobra poteza, sploh, če je govora o vinilki. Ne splača se izpostavljati posameznih skladb, saj je obe polovici treba izkusiti v celoti. Namreč šele, ko se naniza kup različnih pesmi ena za drugo, je moč ceniti vsakoj posebej. Takrat se je moč spomniti velikanskih akordov ali pa brzečih hitrih sekcij, ki skupaj s kako bobnarsko podrobnostjo ali res udarnim vokalom posameznim komadom dajejo prepoznavost.

Tudi produkcija je čisto enostavno njihova najboljša do sedaj. Je sodobna in čista, vendar ne v uveljavljenem smislu teh dveh pojmov; četudi se vse povsem enostavno razloči, so bobni po zvoku toliko bolj elastični v primerjavi s trdim udrihanjem, ki prevladuje v modernem metalu, kitara pa je prepojena z megatono distorzije, ki takšni glasbi doda mast, kot ji pritiče. Vokalno še toliko bolj pride do izraza monotono gruljenje, ki se ga je ponavadi bolj zaznalo šele v živo. Četudi so vsa glasbila na plošči Apocalyptic Triumphator bolj razločna kot kdajkoli prej, je vseeno govora o najbolj karakternem in umazanem zvoku, ki ga je bend kdajkoli pričaral.

Po zgoraj napisanem bi bralec, ki z Archgoat še ni seznanjen, lahko sklepal, da Apocalyptic Triumphator ni plošča, ki bi bila za vsak dan. In ta sklep je povsem pravilen - za tiste priložnosti, ko pa sede desettonska masa nizkih frekvenc, so Archgoat nedvomno pravi bend, saj samo dejanje poslušanja traja dlje, kot pa album sam. Njihove pesmi, ideje in podrobnosti v igranju ostanejo v spominu, medtem ko večina podobnih plošč učinkuje samo dokler grmi skozi zvočnike - učinek takih bendov je resda toliko bolj katarzičen, a ga na koncu le ni čez dober komad.

twitter facebook