recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

3. 11. 2013  Rosetta - The Anaesthete  (Debemur Morti Productions, 2013)
Če bi Rosetta jutri razpadli, bi brez pomisleka rekel, da je The Anaesthete vrhunec njihove kariere.

Rosetta so nam vedno pokazali, kako se glasba lahko meša med kontrasti umetnosti in nežno glasbeno agresijo skozi žanrsko usmerjen post metal.

Njihova vizija je vedno temeljila na lepoti, atmosferi ter spraševanju samega sebe o obstoju človeka, kar nam njihova zadnja kreacija The Anaesthete tudi poskuša približati – senzitivnost brez dodatne lepote.

Okvirno oz. vizualno gledano, lahko že na začetku rečemo, da bomo priča nečemu novemu, a hkrati se bomo še vedno sprehajali po lepotah predhodnih izdaj. Recimo, logotip je postal precej black metalsko usmerjen in močno spominja na prvi logotip legendarnih Immortal. Če ste trenutno v dvomih glede tega, ali so začeli preigravati black metal, naj vas pomirim, da n,e ker gre le za praktično vizualno prevaro.

Pod drugo se na internetnih straneh lahko opazi, da omenjena izdaja črpa ideje in inspiracijo iz knjige Sword And Bush avtorja Davida Lowryja. Knjiga vsebuje tematiko vzporednega razmišljanja o obstoju, a hkrati tudi gospodarjenju samega sebe, obravnava pa tudi trdna dejstva o borilnih veščinah – kar pa smo tudi nekako tudi že začutili v preteklih izdajah zasedbe Rosetta.

Uvodnik v album, Ryu/Tradition, nam ponudi nekakšno noise mešanico post metal in rock žanra. Predstavljajte si, da poslušate kolaboracijo med Isis ter Red Sparowes uravnovešeno in z roko v roki. Je recimo povsem nova, a še vedno malce spominja na Determinism Of Morality iz leta 2010.

Post metal skozi celoten album ne odstopa, ker je temelj albuma, pri skladbah se ostali žanri samo dodajajo.

Pri Hodoku/Compassion se dobro pokaže kombiniranje gostujočih vokalov (Eric Jernigan iz zasedbe City Of Ships), kjer se vse skupaj preoblikuje v perfekcijo dveh vokalov in dobrih instrumentalnih vnosov.

Oku/The Secrets ter Myo/The Miraculous pa album zgolj pokaže v vrhunski luči post metala. Je dobesedno tisto, kar bi lahko še pričakovali od Isis, ki pa tega niso izdali. Melodije, polne emocij, ki se enačijo z agresivnimi dodatki vokalista. Perfekcija, ki ne bo nikogar pustila na cedilu.

The Anaesthete je glasbeno potovanje, ki nas odnese daleč stran in vsebuje polno vprašanj, kaj je za obzorjem in koncem vsega – čista norost na počasen način.

Če bi Rosetta jutri razpadli, bi brez pomisleka rekel, da je The Anaesthete vrhunec njihove kariere.

twitter facebook