recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

15. 7. 2015  Agnostic Front - The American Dream Died  (Nuclear Blast, 2015)
''Gotta gotta go!'' all over again!

Staroste NYHC-ja, Agnostic Front, so jezni, so naperjeni proti silam, ki so njihovo Ameriko iz ''home of the brave'' spremenile v ''home of the slave''. Zdaleč od tega, da bi bili polni teorij zarot, kot recimo Megadeth, daleč od patetičnega patriotizma Iced Earth – samo polni dobrega starega bojevniškega duha, ki jih obkroža že od kultnega 7'' Victim Of Pain dalje in ki je v zadnjih letih izrazit bolj kot kadarkoli prej.

Plošča z več kot zgovornim naslovom The American Dream Died pa kljub tonu samega naslova ni pesimistična plošča. Je klic k orožju, je obujanje vseh tistih HC-vrednot, ki so jih bendi, ki so imeli kaj povedati, vedno promovirali. Je res prekleto hiter in agresiven album, ki bolj kot na današnje beat down napade spominja na stare, hitre, pankovske čase zgodnjega ameriškega HC-ja. Pomislite, da je tale album bolj kot Warriors raje Cause Of Alarm ali pa One Voice.

Album je torej poln hitrih komadov, ki spominjajo na recimo zgodnje izdaje newyorških bendov kasnejše generacije, recimo Spreading The Hardcore Reality od Sick Of It All ali pa Droppin' Many Suckers od Madball, bendov, s katerima ima Agnostic Front verjetno največ skupaj. Delež metalizacije, ki bi jih približal kultnim Cro-Mags ali novejšim Hatebreed, je tu minimalen. Prevladujejo par-riffovski hitri komadi, ki po tonih, strukturah in feelingu res kažejo, da je Vinnie Stigma stari pankur, ki je bil tam, ko so albume začeli izdajati Black Flag, Circle Jerks in MDC, pa da je Roger Miret veliko bil zaposlen tudi s svojim bendom Roger Miret And The Disasters. Temu dodajte punkovske (ne oi!) himne, ki včasih že vlečejo na klasični, nedistorzirani punk rock, seveda z lajajočim Miretovim vokalom.

Bend, ki učinkovito spaja dva svetova, moderni, zmetalizirani, masivni, beatdown HC in klasični HC, mešan s punkom, thrashem in občasno zelo naivnim pogledom na svet, je z leti postal zelo kritičen do sveta, ki ga obkroža. To ni več njihova Amerika, to ni več njihov New York City. Pri tem na srečo niso ''pičke nostalgičke'', če parafraziram kantavtorja Damirja Avdića, a gotovo pogrešajo čase, ko je New York predstavljal set filmov, kot so The Warriors, The Godfather, The Bronx Tale in seveda nujni The Taxi Driver. Ta občutek seveda žari iz vsake pesmi, tudi tistih, ki razočaranje nad trenutnim NYC-jem prenašajo na razočaranje nad dejstvom, da dobri ''blue collar hard working Americans'' ne morejo več preživeti družin ne glede na to, kjerkoli v ZDA živijo. In ta občutek ni melanholija in gotovo ni tema kakšnih modernih HC-bendov, ki več kot s HC-jem imajo z norveškim black metalom. Ta občutek je upanje, je hvalnica temu, kar jih še drži skupaj, je klic v boj. ''Gotta gotta go!'' all over again.

Spominja na čase, ko te je poslušanje albuma Built To Last ali pa Demonstrating My Style zlahka dvignilo nad vse življenjske izzive.

Bend seveda ne pozablja na esencialne frendovske komade, kjer se jim pridružijo člani drugih NY ali ameriških HC skupin nasploh. Pač, če daš komadu naslov Never Walk Alone, veš, da bo v pesmi sodeloval vsaj Lou Koller iz SOIA, kaj šele stalni so-član zasedbe, Freddy Cricien, vodja zasedbe Madball in ponovno producent AF.

Komadi so seveda hitri in udarni, tako niti ni nenavadno, da jih album ponuja kar 16. In res je, da delujejo na plati, gotovo pa najbolje delujejo v živo!

Po odličnem albumu Warriors in njegovem dokaj spregledanem nasledniku, je The American Dream Died album, ki ga lahko naredi samo newyorški bend, kot je Agnostic Front. Nujno zahtevan, nujno potreben in verjetno bo tudi nujno učinkovit kot poziv v novo revolucijo – nekaj torej, kar ni uspelo niti zadnji Madball, niti zadnji SOIA, še posebej pa ne vrnitveni Biohazard plošči, da vseh modernih hardcorovcev, ki bolj sodijo v black metal miljé, ne omenjam.

twitter facebook