recenzije

Of Feather And Bone & Reproacher

Split

Exodus

Blood in, Blood out

SuperCharger

Broken Hearts And Fallaparts

Panopticon

Roads To The North

Gallows

Chains

Debeli Precjednik

Povijest Bolesti

CRUCIFIED BARBARA

In The Red

Of Feather And Bone

Adorned In Decay

Exhumed/Iron Reagan

Split 12''

Decapitated

Blood Mantra

Dying & Woodwork

Split

Whitechapel

Our Endless War

Goatwhore

Constricting Rage Of The Merciless

XAXAXA

Sami Maži I Ženi

Klubski Maraton

KM14

Krieg

Transient

Grrizli Madams

Bloated Pigs

Cannibal Corpse

A Skeletal Domain

banner
banner

recenzija

23. 12. 2012  Eruption - Tenses Collide  (Xtreem Music, 2012)
Izdelek lahko primerjamo z žanrsko podobnimi na svetovnem nivoju.

25. december je bil v zgodovini človeštva vedno poseben dan. Stari Rimljani so takrat praznovali v čast Saturna, očeta bogov, Saturnalio. Kasneje tudi Natalis Invicti, dan nepremaganega sonca. Na ta dan naj bi se rodili Mithra, Krišna, Herkules, Adonis  in Jezus (da ne omenjamo Lemmyjevega rojstnega dneva - op. ur.). Na naših koncih pa so pogani praznovali rojstni dan Svarožiča, boga mladega sonca, kar je bil najpomembnejši vseslovanski praznik. Germani so slavili Yule, pri Irancih je dan poznan kot Yalda, Grkih so ga imenovali Brumalia, Indijci pa Pancha Ganapati. Letos pa bo 25. december še dodatno poseben. Zmago svetlobe nad temo bomo praznovali tudi metalci. In to z novo ploščo skupine Eruption, ki nosi naslov Tenses Collide.

Eruption tudi tokrat niso razočarali. Ravno nasprotno. 25. decembra se lahko veselite izdelka, ki je gotovo eden najboljših domačih proizvodov. Na albumu si lahko poslušamo devet komadov, ki so zmasakrirani v nadaljevanju.

Fractured je primeren za otvoritveni komad. Ob prvem poslušanju misliš, da se bo začel počasi, vendar kar na enkrat Tegla prestavi v višjo prestavo. Riff je odličen. Tempo je dovolj razgiban, da komad ne postane dolgočasen, ampak se lepo razvija do zaključka. Je kompleksen, zahteven in dodelan. Z energičnimi bobni, super solažami in karakternim vokalom izkoristi vse inštrumente. Bucotov glas je izoblikovan in zrel ter odlično dopolnjuje inštrumentalno razgibanost.

Sledi Celestial God. Tempo tudi pri drugem komadu ne popušča. Riff komada je tak, kot da bi se konstantno pospeševal v neskončnost, vendar se vsakič znova ustavi. Solaža močno spominja na Testament. Kar je kul. Drugi solo je prispeval Brad Hull iz Forced Entry, Sanctuary. Začetek  njegove solaže je odličen, vendar tudi prvi solo ne zaostaja za njim. Gostujoči del je brezhibno vkomponiran v komad in prispeva dodatno razgibanost. Tudi tu je treba še enkrat izpostaviti vokal, ki s svojo energičnostjo in barvo odlično deluje.

Enter the Hive. Kitare imajo super zvok, kar pa je opazno na celi plošči. Tretji komad je komad nekega srednjega tempa, kar Tegli omogoči, da se malo izživlja nad bobni. Vmes lahko celo zasledimo rahel hopa-cupa ritem. :) Skozi cel komad so odlično postavljeni (sicer zelo kratki) premori, ki stopnjujejo napetost. Struktura je premišljena in deluje dobro. Kitarski solo morda na začetku ne navduši – vendar je to le stvar osebnega okusa – a se potem razvije v odličnega.

Sledi verjetno najboljši komad na plati Selfcaged. Začne se zelo pompozno, kar odlično ustvari vzdušje, v katerem se komad odvija. Kombinacija začetka in nadaljevanje v hitrem tempu dajeta točno to, kar dober thrash metal mora dati. Tudi efekt demonskih back vokalov še dodatno stopnjuje to pompoznost. Vse pohvale Timu in Čuku, ki iz kitar izvabita prav vse. Zvok komada je zato zelo poln. Kljub temu, da je cel komad en sam šus, so v njem vseeno delčki, ki poskrbijo za nekaj melodike. Tegla na bobnih naredi cel masaker, Škof na basu pa dodaja zvok, brez katerega thrasha ni.

Last Transmission. Skozi celotno ploščo je treba izpostaviti še nekaj. Začetke. Vsak je drugačen, vsak odpira nove dimenzije in vsak se potem odlično razvije v nadaljevanje komada. Prav tako je tudi pri petem. Pisk, cvil in Škof, ki prevzame glavno vlogo. Počasni bas, ki gotovo naredi vtis. Potem kontrolo prevzamejo drugi in stvar pospešijo. Kitarista sta zopet poskrbela za še eno super zanimivo linijo, ki lahko spomni na novejše Overkill. Tempo se med komadom spreminja, po počasnem in temačnem začetku ga prevzamejo brutalni bobni, pred solažo pa se zopet upočasni.

Unknown Dimensions. Intermezzo. Počasno, temačno in ... samo  sebi v namen. Ni glasbena mojstrovina, je pa zanimivo. Deluje skoraj kot reklame med filmom, čas za odklop in predah.  

Po mini predahu pa spet bomba. The Forlorn. Komad, ki zelo spominja na prejšnjo Eruption plato Lifeless Paradise. Gre za reciklažo, ostanek ali most med obema izdelkoma? Na vsak način gre za tipičen Eruption zvok, kot smo ga navajeni. In pravi mosh pit komad. Kot se spodobi, je komad poln energije in razgibanosti. Izstopa le konec, ko komad izzveni z tišanjem zvoka (fade out po domače). Gre za element presenečenja ali pomanjkanje idej za zaključek?

Unparticled Matter je s sedmimi minutami najdaljši komad plate.  Za več  o tem, pa si boste morali kar sami poslušati album.

Zadnji komad Empty Shells lepo zaokroži celotno plato. Gre pa v bistvu za komad, ki je povsem drugačen od cele plošče. Razen elementa presenečenja, ki nas večkrat spremlja ob poslušanju. Dovolj melodike in vokal v ospredju odlično učinkujeta. Skoraj bi lahko rekli, da gre z lahkoto v uho. Zanimivo in dodelano.

Izdelek lahko primerjamo z žanrsko  podobnimi na svetovnem nivoju. Z veseljem bi ga dala za poslušati kateremukoli tujcu, saj ponosno predstavlja slovensko metal sceno.

Plato poslušajte naglas. Ker si to zasluži.

Beat that Santa!

S plato si je čistil ušesa tudi Gregor Strugar, ki je prispeval svoja opažanja.

twitter facebook