recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

14. 8. 2013  Cauchemar - Tenebrario  (Nuclear War Now!, 2013)
Ne le, da odlično kuha, ima tudi odličen bend!

Preden me obesite za jajčka, češ da sem seksist ipd., naj povem, da je bend Cauchemar glasbeni izraz tiste Annick Giroux, ki se je svetu predstavila kot mojstrica za recepti, ki jih je objavila v knjigi Hellbent For Cooking. Mislim, ste kdaj poskušali skuhati katero od tistih jedi? Prejebeno dobre so. Še zdaj se spominjam, kako je bratova nekdanja punca par let nazaj naredila s pentagramom pokrito borovničevo pito a la Sadistikk Execution …

No, če ste sledili početju gospodične Giroux, vam je jasno, da se že nekaj časa ubada z bendom, ki je do zdaj izdal le en EP leta 2010.

No, zdaj pa imamo pred seboj prvenec Tenebrario kanadske okultno zveneče zasedbe Cauchemar. Beseda v prevodu pomeni ''nočna mora'' in medtem, ko bend kar se atmosfere tiče, ne dosega moči omenjene besede, vam je jasno, da tukaj ne boste doživeli orgazme stila Nightwish, Within Temptation ipd.

Cauchemar igrajo prvinsko, z riffi prepredeno, vokalno srhljivo in ritmično izredno heavy, metal glasbo, ki vas bo, če vsaj površno poznate to sceno, takoj spomnila na Pentagram, Coven, Mercyful Fate, Black Sabbath ipd. Le mnogo bolj prvinsko in surovo zveneče.

Med prvimi tremi komadi bodo počasni ritmi v kombinaciji z vokalom dajali vedeti, da bendu precej navdiha daje Bobby Liebling iz Pentagram. Počasen boben, enostavna, v ospredje postavljena, a kljub temu močna in na trenutke prav DIY-umazana kitara in vokal, ki nikoli ne bo King Diamond, Messiah Marcolin ali pa celo Jill Janus, če hočete, ampak mu tega statusa tudi ni treba doseči.

Od tretjega komada dalje plata vse bolj pluje v meglene vode, srhljivo prepredene predvsem s hitrejšim tempom prvinskih NWOBHM-bendov in tukaj tisti Mercyful Fate duh pride res do izraza. Na trenutke se pojavijo celo cerkvene orgle, zvok verig, in pa celo zelo dober akustični košček glasbene pokrajine.

In potem se kmalu plata kar prehitro konča, kar pa je tudi OK, ker Cauchemar kljub mnogim preverjenim doom, NWOBHM, heavy in drugim prijemom ne stavijo na dolge, razvlečene in dronasto obarvane komade.

Plata kljub vsemu deluje precej dinamično, čeprav je ni lahko poslušati. Namreč, kitare kljub riffom, ki se na trenutke gibajo celo k black metalu (kakšen immortalovski atmosferični del res preseneti!), ne ponudijo solaž a la Trouble oz. Pentagram. Takšnemu delovanju se približajo le z občasnimi liki, a česa bolj prejebeno kitarskega na tem področju ne boste našli. Je pa François Patry osredotočen na to, da ne pozabimo, da je osnova heavy, occult in doomy obarvane glasbe – riff. Pa čeprav vas bo ta dostikrat spomnil na slišane klasike a la Black Sabbath in Mercyful Fate – ampak, če to vzamete kot svojervrsten hommage in ne pomanjkanje originalnosti, vas to ne bo motilo.

Ritmično je vsaj na področju bas kitare (sori, Mićo) plata precej bolj razgibana. Na EP-ju tega možakarja še ni bilo, a na plati Tenebrario Andres Arango ponuja mnogo zanimivih delov, ki so na trenutke precej geezerjevski. Ja, bas je kar prisoten in nemoteč, dejansko stvar še bolj obogati. Druga polovica ritem sekcije ni tako impresivna, čeprav ji ni moč očitati discipliniranosti držanja konstantnih ritmov. Boben Tooth Loga je pač enostaven. Heavy, a enostaven. Mogoče celo preveč. Res je železno discipliniran, ampak come on! To se lahko obogati tudi na kak Candlemass, Angel Witch ali celo moderni Darkthrone način (in da, zavedam se, da besedi ''moderno'' in ''Darkthrone'' nikoli ne bi smeli tvoriti besedno zvezo, a jasno naj bo, da to uporabljam zato, ker hočem nakazati na fenrizovsko bobnanje predvsem na zadnjih ploščah), kar pomeni malo, a nevsiljivo se da stvar obogatiti – boben je tukaj res minimalističen, kar je škoda, saj se včasih da isti efekt doseči z vsaj malo več navidezne suverenosti (kot to recimo počno Christian Mistress ali pa Black Tusk). Boben bi vsaj v tej glasbi res mogoče moral biti malo bolj heavy. Ne malo – ful bolj heavy!

Najbolj težaven zalogaj (pun intended!) je vokal metalske kuharice, pisateljice (piše za dva metalska medija) in DJ-jke, Annick Giroux. Le-ta deluje precej enolično, kar na trenutke doseže dobre rezultate, če hočete hipnotično, morbidno, duhovno srhljivo atmosfero. Na trenutke si pač želiš, da bi ženska malce bolj razvila svoj glas in njega moč, ampak po drugi strani si lahko predstavljamo, kako scary to lahko izpade v živo. V bistvu je mogoče prav to cilj – dobiti vokal, ki zveni kot spektralni pojav, kot glas v temi, kot duh v megli. OK, zmeden sem – iz marcolinovskega ali diamondovskega stališča je vokal zanimiv kot dva tedna star jabolčni zavitek. Če pa se s tem želi doseči drugačen efekt, predvsem tista hipnotična in strašljiva praznina, je Annick med vrhunskimi artisti scene. Vzemite kakor hočete.

Kar mi je res kul, je dejstvo, da poje v francoščini. Medtem ko smo vajeni ingliša ipd. ali pa skandinavskega petja, je francoščina jezik, ki je res nenavadno zveneč. Jebate, še italijanščina je bolj domača, vsaj odkar Eric Adams iz Manowar doživlja trenutke za oskarja, ko poje stare italijanske himne ali napeve. Ampak francoščina? Marsikdo pomisli na to, da je to ''žabarski'' jezik, jezik snobov in slabo pobritih kurtizan ter z vsemi žavbami namazanih romantikov. A pozablja, da so recimo najbolj evil stvari na svetu, kot so recimo pesmi Charlesa Baduelaireja ali pa Stephaneja Malarmeja bile napisane – v francoščini. Takoj brat zbirko pesmi Rože zla – in potem še izvirnik (Les Fleurs du Mal). Pozablja, da je poleg latinščine prav francoščina bila eden najvišjih jezikov (med drugim celo angleškega dvora). Ja, ''mon Dieu'' lahko zveni prav tako … evil!

Naslovnico je narisal Paolo Girardi, katerega boste lahko natančneje spoznali kmalu (če se le Andrej podviza).

Prižgite sveče, zastrite okna, natočite si kozarec vina in se prepustite nočni mori …

twitter facebook