recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

28. 4. 2014  The Great Old Ones - Tekeli-Li  (Les Acteurs de l'ombre Productions, 2014)
Še kar lovecraftovsko.

Stvari se dogajajo. Včasih z razlogom, včasih pa pač ne. Včasih, ko je od mojega slovesa od statusa in dela glasbenega kritika poteklo že dve leti, pa na dom dobim pošiljko iz Francije, v njej pa dva lično zapakirana digi-packa. In ko se to zgodi, se mi ob lepi gesti, da nekdo dejansko še pošilja otipljive, fizične glasbene albume potencialnim recenzentom (sicer o tem, kako je založba dobila moj naslov, nočem niti razmišljati, ker je stvar nekoliko srhljiva, kar se tiče vprašanja varstva podatkov), zazdi, da je moja dolžnost, da napišem nekaj vrstic o glasbi, ki so mi jo že poklonili.

Drugi album francoskih black metalcev The Great Old Ones, Tekeli-Li, ki je izšel pri založbi Les Acteurs de l'ombre Productions (katera ima na grbi kar nekaj bolj ali manj nenavadnih, da ne rečem obrobnih glasbenih izdelkov, ki jih ponavadi promovirajo kot avantgardni black metal), hkrati navdušuje in razočara. Po dolžini precej kolosalne skladbe na trenutke kažejo izjemen potencial, obvladovanje instrumentov in zvoka, ogromno ustvarjalne domišljije ter umetniškega zanosa, po drugi strani pa ti isti komadi spet in spet zdrknejo v nekakšno black metalsko monotonost, kjer, ko je ustvarjalni zanos pač popustil, preden se sploh dobro zavemo, že preidemo v fazo divjih blast beatov ter splošnega upanja, da ne bo nihče opazil, da muze pač niso več mokre, niti vlažne, ter da so preprosto odšle spat.

Ob tem se seveda pojavi vprašanje: Zakaj bi nam (ali meni ali komurkoli) sploh bilo mar za to? No, v tem primeru, predvsem zato, ker, ko stvari na Tekeli-Li 'delujejo', če lahko uporabim ta izraz, 'delujejo' fenomenalno. Bend se po slišanem sodeč očitno najbolje počuti v mirnejših pasažah in počasnejših tempih, ko vsaj kitare, mestoma pa tudi basi pokažejo precejšnjo mero virtuoznosti, smisla za strukturo ter najprej za stopnjevanje, nato pa tudi za vzdrževanje atmosfere. Vendar pa ne glede na to bend žal zapade v še kar nasičeno množico skupin, katerih potencial zavirajo prav njihove black metalske prvine, posvojeni stereotipi in ne kaj prida upogljive fiksacije o tem, kako bi stvari morale biti, fiksacije, ki se jih ali ne morejo ali pa nočejo otresti*. Toliko o svobodi in pregovornih 'poteh srca'.

Izkušnji kaj prida ne pomagajo niti teksti, ki črpajo, v kolikor to ni očitno iz imena zasedbe, iz bogate mitologije H. P. Lovecrafta. S tem samo po sebi seveda ni nič narobe, a človek bi si ob sprejemanju umetniškega izdelka želel vsaj nekaj avtorskega pečata, začutiti, da ga nagovarja oseba, živ človek, ne pa kopija kopije kopije. Deafhaven so v album Sunbather denimo odlično instalirali pasažo iz romana Neznosna lahkost bivanja, ki je obogatila celotno slušno izkušnjo, povedala nekaj novega, hkrati pa ponudila avtorsko zaznamovano interpretacijo originalnega besedila. Tekeli-Li na drugi strani žal zgolj prepisuje že napisano. Ne zgolj black metal, temveč katerikoli žanr že, lahko prenese samo toliko Lovecrafta. Ali Tolkiena.

Album pred nami torej kaže znake življenja, manjka pa mu iskra, osebni pečat. Nekako se znajde v tisti sferi vmesnosti, kjer stvari niso tako bogate in polne, da bi se k njim spet in spet vračali, po drugi strani pa so določeni segmenti zasnovani in odigrani ravno dovolj genialno, da se poslušalcu lahko še zazdi, da izdelku in sebi dela krivico, če jim ne posveti dodatne pozornosti.

Končna ocena: Še kar lovecraftovsko.

* Treba je poudariti, da sem se na tem mestu le veliko muko in debelim požiranjem ega – menim – mojstrsko izognil skušnjavi in nisem niti namignil na, denimo, Alcest.

Avtor:
twitter facebook