recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

28. 8. 2013  True - Symptoms  (Geenger Records, 2013)
Če seštejem vse pluse in minuse, je nova plošča Symptoms hrvaške skupine True konceptualno zanimiva, glasbeno odlična, ampak upajmo, da se očitna reprodukcija riffov ne zgodi več.

Ko je hrvaška death/crust metal (or whatever you want to call it) skupina True izdala svojo tretjo ploščo Symptoms, sem si enostavno rekla, da jo moram poslušati, čeprav nisem pričakovala nič posebnega. Pri predhodnici Still Life se mi je namreč zdelo, da so pobje naredili že skoraj vse, še posebej zaradi stila, katerega si človek lahko zapomni, a se – kot veste – s časom lahko že naveličaš „že slišanega“ zvoka.

Ampak – pozitivno sem presenečena. Tega zvoka in stila se očitno nikoli ne naveličaš.

To je to, ko se človek počasi začne starati na področju glasbe. Me je pa nova plošča Symptoms odpeljala davno nazaj v 2006, ko so izdali svojo prvo ploščo Serum. Časovno je 2006 pravzaprav zelo nedavno leto, ampak koliko izkušenj in stvari se v temu času lahko zgodi na glasbeni sceni.

Za sekstetom True so že 3 plošče, 1 demo, 1 kompilacija,1 split z nam že dobro znano skupino Dickless Tracy, vseskozi pa skozi zvok dajajo enak občutek.

Tako da sem že s prvim riffom in zvokom tamburice pri skladbi Do you dream? bila tista deklina, ki je tavala po Myspaceu z namenom najti kako novo inspiracijo za reševanje domače naloge pri predmetu Multimedija. Ta občutek in ta dan, ko me je fascinirala tamburica v enem (hrvaškem) metal bendu, je bil neponovljiv, a vseeno ga začutim v komadu Do you dream?

„Our scars have the power to remind us that the past was real“

Zanimivo je, da True vedno delujejo na podzavest in spomin človeka – realnost, ne pa fantazija. Resnica.  Kar je tudi njihova tematika od začetka. Tamburica ves koncept samo potrdi, saj je inštrument po svoje specifičen za hrvaško regijo Zagorje, tema besedil „zagorskih popevk“ pa je vedno bila realnost, resnica in človekova eksistenca. Tako je tudi na Symptoms prisotna tema človek in njegove emocije.

Glasbeno je Symptoms dinamična plošča – tipičen močan srednje globok growl, bobni in riffi, dobesedno vseh vrst – ni da ni. Celo komad The First Kiss Of Love nima zveze z metalom – tamburice, čisti vokal in koncept, podoben zvoku glasbene škatle v ozadju – filmsko in romantično.

Edina stvar, ki je preveč moteča pri skupini, je reprodukcija riffov drugih skupin in naj to paše v muziko, koliko hoče, ali pa naj se tudi glasbeniki izgovarjajo na ne vem kaj.

Refuse/Resist riff skupine Sepultura pri komadu Altar of might je že preveč, in zelo pokvari celotno videnje plošče. Nekdo je očitno preveč poslušal Sepulturo v tem bendu. Res je, da se ne moremo izogniti vplivom drugih glasbenikov, ampak reprodukcija ne bi smela biti „odlika“ metal sveta. To je pač „odlika“ popularne kulture, katera ne slovi in nikoli ne bo slovila po pozitivnem.

Druga zanimivost, ki mi vedno znova pade u oči, je povezana s sprejemom benda na domačem trgu, oziroma na Hrvaškem. Ker sem odraščala v takem okolju, mi je znan odnos Hrvatov do domačih bendov in to je – vse kar je hrvaško, ni dobro! Vse svoje bende kritizirajo na zelo oster način, kar je po eni strani dobro, po drugi pa slabo. Posledica nesprejemanja domačega trga je ta, da je metal scena hrvaške resna katastrofa in polomija, ker se ven prebijejo zgolj otroci z bogatimi starši. To, kar je na sceni dejansko, mladi vpijajo kot spužve, nastopajoči pa jim rečejo, da je to kvaliteta in je dobro. Kot skupnost, poslušalci metal glasbe na Hrvaškem imajo kompleks kvalitete – kar pomeni, da jim je dober vsak bend, kateri slovi za dobrega, ne rabi pa biti komecijala kot je npr. (prvi mi pade na pamet) Amon Amarth.

Katerega koli Hrvata vprašaš, zakaj posluša ta pa ta bend, bo odgovoril kratko in jedrnato „jer je suv kvalitet“, kar v prevodu pomeni, „ker je popolna kvaliteta“. Kvaliteta pa je, ker jim je nekdo „višji“, kot je nek glasbenik ali kritik, povedal.

Tako da ni čudno, če ste se kdaj držali za glavo, ko ste poslušali kak hrvaški metalcore ali black metal bend. In tukaj pridej v fokus True, katerih člani skupine so navadni, kreativni ljudje, ki se radi izražajo čez glasbo in to je to. Nikjer se ne govori o kvaliteti in napihovanju nemogočega. Ampak za True nihče nikoli ne bo rekel nič slabega, četudi ne slovijo na hrvaški metal sceni – ali so True true ali nevtralni.

Ta status je težko dobiti v takem kritično ustrojenem okolju, tako da:

„Nothing just hate more
Ideas that we breed,
are ideas that kill“

Če seštejem vse pluse in minuse, je nova plošča Symptoms hrvaške skupine True konceptualno zanimiva, glasbeno odlična, ampak upajmo, da se očitna reprodukcija riffov ne zgodi več. Čeprav smo v takem obdobju, kjer se glasba nenehno reproducira, za to ni placa v metalskem glasbenem svetu.  

Celotno ploščo si lahko poslušate tukaj: http://truesmb.bandcamp.com/album/symptoms-2013

Avtor:
twitter facebook