recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

27. 11. 2017  Midnight - Sweet Death and Ecstasy  (Hells Headbangers, 2017)
Sredina plošče se precej direktno naslanja na Venom in Motörhead, sploh skladbi Rabid in Poison Trash. Kar mi daje misliti, da je album vsekakor primeren za privržence takšnega sloga.

Midnight je bend, ki mi je pri srcu. Preseneča me, da so kar naenkrat eksplodirali s svojim studijskih prvencem. Razlog presenečenja ni to, da bi plošča bila zanič; Satanic Royalty je naravnost odličen album, nenavadno se mi zdi zgolj, da folk nikakor ni opazil tega, da so Midnight tudi predhodno imeli nabor izjemno močnih komadov (Black Rock 'n' Roll je praktično himna). Oviro prvenca je vodja Athenar dejansko preživel odlično, saj nas je takrat mnoge skrbelo, da ne bo prekosil svojih starih pesmi. Pa jih je.

Smešno, ker plošča Satanic Royalty ostaja vrhunec. Midnight po prvencu strežejo z dobrimi izdelki, itak. Tudi Sweet Death and Ecstasy je kul album. Produkcijsko je izjemno podoben predhodnikoma. Naslovnica je šokantna, kot od obeh predhodnikov. Še vedno igrajo motorheadovski speed metal z dobro dozo punka in spevnih melodij. Skladbi, kot sta Penetratal Ecstasy in Bitch Mongrel postrežeta z riffi, ki ostanejo v spominu in se držijo najboljših prvin heavy metal glasbe.

Osebno pa malce pogrešam tiste pojoče kitarske izlete, kot tisti s katerimi na koncu plošče postreže Before My Time in Hell, ki bo s pridihom melanholičnih melodij, udrihajočim ritmom in tudi sicer odmevnimi akordi gotovo navdušila poslušalce tudi v živo. Sredina plošče se precej direktno naslanja na Venom in Motörhead, sploh skladbi Rabid in Poison Trash. Kar mi daje misliti, da je album vsekakor primeren za privržence takšnega sloga. To vlogo plošča Sweet Death and Ecstasy izpolni. Je poslušljiva, nima zares opaznih pomanjkljivosti, kar je zadosti, a vseeno ni presežek na nivoju Satanic Royalty.

twitter facebook