recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

15. 9. 2013  Carcass - Surgical Steel  (Nuclear Blast, 2013)
Skladbe sestavlja rifaža, ki se spogleduje bodisi s tradicionalnim death oz. thrash metalom ali pa črpa iz fonda enostavnih, lepo zaključenih melodij.

Za razliko od plošče Surgical Steel kariera britanskih Carcass ni nič novega. Ker je to recenzija nove plošče, ne bom podajal davne zgodovine benda, katero itak vsi poznajo. In četudi sam nisem ravno čakal Surgical Steel ves tresoč (res ne vem, čemu bi si mel roke nad novimi izdajami Nuclear Blasta), verjamem, da je carcassovska vročica oblila marsikaterega oboževalca metal glasbe. Je bilo vse skupaj vredno takega vriska?

Zakaj pa ne? Nič bat, bom objasnil: Surgical Steel je nenavaden album ne zato ker bi utrl pot novi zvrsti ali kaj podobnega - četudi je odličen - pač pa zato, ker je bendu, ki je zadnja desetletja napol v kontaktu z metalom, sploh uspelo narediti album, ki ni gnil. Daleč od tega. OK, hudičevo cinična razlaga, priznam, ampak utemeljena, saj velja dejstvo, da uspešni bendi pogosto izgubijo rdečo nit, z njo pa mimogrede še stik z realnostjo. Carcass pa z močnimi rifi in svojim najboljšim nastopom doslej dokažejo, da premorejo dovolj talenta, da tako rekoč iz nikoder potegnejo dobre kompozicije.

Surgical Steel na prvo žogo zveni precej podobno plošči Heartwork, za kar je deloma zadolžen prvi single, Captive Bolt Pistol. Res je, da prevladuje Walkerjev vokal in da je glasba izjemno melodična, vendar na drugačen način; upal bi si trditi, da celo na malo bolj tradicionalen. Medtem ko se je na Heartwork marsikatera melodija izkrivila in zašla malo iz lestvice, se to bolj kot ne zgodi samo na Captive Bolt Pistol. Ostale skladbe sestavlja rifaža, ki se spogleduje bodisi s tradicionalnim death oz. thrash metalom ali pa črpa iz fonda enostavnih, lepo zaključenih melodij.

Kar zadevo naredi toliko bolj prebavljivo, a marsikatero skladbo stane tistega pečata, ki je naredil vsak rif na Heartwork unikaten. Jebiga, pač ne moreš imeti vsega, imajo pa Carcass zato novega asa v rokavu, ki sliši na ime Dan Wilding. Ken Owen je gotovo neke vrste legenda v krogih death metala in grindcora (če ne drugega zaradi uvoda v skladbo Corporeal Jigsore Quandary), možaku sploh vpričo zdravstvenih težav nikakor ne želim slabega. Ampak roko na srce, tip je bil kot bobnar vedno trd za popizdit, kar je Carcassom na trenutke onemogočilo doseči poln zalet. Triindvajsetletni Wilding teh težav nima, ker brez omahovanja novim skladbam da goro groova, s tem pa tudi stečejo brezhibno in toliko prej preidejo v uho. Pomanjkanje nekoliko pozerskega Michaela Amotta, ki je pri Carcass ponavadi ravno tako bil trd kot kurac, je vsekakor osvežitev, ker tako vsa pozornost pade na odličnega Billa Steera, ki kar izžareva občutek za svoje glasbilo.

Edini "resnejši" moteč faktor je to, da besedila in naslovi komadov na Surgical Steel segajo od nezanimivih do obupnih ("Hipsters and posers I abhor/Welcome to the thrasher's abattoir", resno?), sicer pa glasbeno gre za močen izdelek. Kako se bo izdelek umestil v diskografijo angleških legend ekstremne glasbe, prepuščam soditi vsakemu zase, dejstvo pa je, da je glasba na albumu dobra za poslušat. In glasba je namenjena poslušanju (Cpt. Obvious!). Se je fantom iz Carcass malo usralo, imajo res goro talenta, ali pa v resnici niso tako izven kontakta z realnostjo? Po pravici ne vem, a mi je tudi vseeno, kot sem v začetnih odstavkih nakazal, ker je rezultat dober album.

twitter facebook