recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

20. 2. 2013  Helloween - Straight Out Of Hell  (Nuclear Blast, 2013)
Vsekakor super priprava na to, kar bodo Helloween izvedli v Kinu Šiška v Ljubljani 18. 3. 2013, ko bodo oder delili z brati Gamma Ray in odličen dokaz, da nekatere stvari z leti samo še pridobijo na kvaliteti in ne obratno.

Zdi se mi, kot bi si šele včeraj prvič v življenju zavrtel album Keeper Of The Seven Keys Part 1 zasedbe Helloween. Perfekcija – tako pozitivno zveneča, pa tako metalsko obarvana. Določeni dolgi komadi so v svoji dinamičnosti in zanimivosti minevali kot bi mignil, zvok je bil hkrati čist, a tudi surov, vokal je sploh bil tak, da mi je šlo tistih par kocin vedno in v sekundi pokonci.

Seveda je bilo stokrat bolje, ko sem leta kasneje slišal umazani, a še vedno meni ''favorite'' album, prvenec Walls Of Jericho.

Vsekakor pa sem z razlogom vzljubil ta kultni nemški heavy/power metal bend – ker je vseskozi ostal zvest svojim koreninam, ker tudi ob tako nevarnem flirtanju s popom, ni postal pičkast (OK, spreglejmo kar slab album Pink Bubbles Go Ape), ker je tudi ob temačnosti albuma Dark Ride še vedno ostal trademark Helloween in ker mnoge menjave članov benda niso uničile – le poboljšale.

Vse to mi gre po glavi, ko se dobro uro v mojih ušesih predvaja najnovejši album Straight Out Of Hell. Album mi ponuja ta dobri stari občutek, ki me je ob prvih tonih plate obiskal in prijetno presenetil kot kakšen kolega, ki ga nisem videl milijon let in zdaj sedim tu z njim na pijači, obujam stare, lepe spomine, a se hkrati veselim prihodnosti, ker mi kljub tolikim letom poznanstva prav ta kolega lahko ponudi še vedno kaj bolj zanimivega kot sprehod po poteh spomina in tovarištva (namerno pisano z malo začetnico, ker nisem mislil ljubljanske urbane značilnosti, ki dnevno razveseljuje predvsem fizično aktivne ljudi in lastnike psov).

Priznam, da sem v zadnjih letih Helloween malce slabše spremljal in s tem morda ta recenzija takoj izgubi nekaj točk kredibilnosti, a dejstvo je, da sem že ob prvih tonih otvoritvenega (in predstavitvenega) singla, Nabataea (za katerega so posneli tudi spot) začutil tisto veselje, ki mi ga ponujajo Helloween že od prvega trenutka snidenja dalje. Kljub oddaljenosti, prijateljstvo ni minilo.

Bend je z leti res postal še boljši, pa čeprav – roko na srce – nikoli več ne bomo slišali nekaj takega, kot sta v prvih dveh odstavkih omenjena albuma. A tudi to je OK, saj se jim ni treba ponavljati.

Tako nam album Straight Out Of Hell ponuja zakonsko zvezo med razgibanimi bobnarskimi ritmi Danija Löbleja, ki so zanimivi, razgibani, počasni ali pa hitri (odvisno od konteksta določene pesmi na plati). A niso udarci po opnah tisti, ki me spravijo v dobro voljo. In bobnarska zveza tudi s samim seboj – čeprav zveni zabavno – res nima smisla, mar ne?

V tej zvezi nosijo hlače (ali pa vihtijo kuhačo, če hočete) predvsem kitare – Helloween so tako kot mnogi drugi bendi ostali močno povezani s tradicionalnim kitarskim izročilom evropskega power metala. Dvojni kitarski napadi, dinamična riffaža, super (in helloweensko svetlo obarvane) harmonije, občasni mastni in težki riffi. Solaže so sploh poglavje zase – nisem nek kitarist, ampak Michael Weikath in Sascha Gerstner po mojem mnenju res znata zaplesati po kitarskem vratu, kot je treba. In v tem izstopajo Helloween – ker po eni strani zaznamo ''guitar work'', ki je na trenutke res prežvečen, a še vedno deluje sveže, po drugi strani pa včasih postreže tudi s čim novim (mislim, v drugače slabem komadu Asshole, sem na trenutke dobil pridih, da poslušam kakšen modern metal let's break it down bend – presenečenje in pol!) in (odštevši res popovsko obarvan komad – če se ne motim – Hold Me In Your Arms) mu venomer uspe biti dominantno, a nevsiljivo v ospredju.

Kar lahko trdim tudi za klaviaturske vložke gosta Matthiasa Ulmerja, ki sodeluje s kitarami, ampak ostaja v spoštljivi distanci in komade res le ''upgrada'' tam, kjer je potrebno (brez klaviatur bi po mojem mnenju komad Church Breaks Down recimo res zvenel bolj kot ne prazno, takih primerov pa je na plati še mnogo več). Ko bi to, recimo, lahko zase trdili še Children Of Bodom, ampak ajde.

Vokalist Andi Derris z leti ni izgubil na moči in je s svojo barvo glasu na trenutke še vedno izjemno agresiven, na trenutke pa najbolj nežno bitje na svetu. In za razliko od mnogih drugih, tip zna izgovarjati angleške besede, brez da bi zvenel kot Švarceneger (ali Chris iz Grave Digger). Svetlih trenutkov ima ogromno, slabših niti ne najdem.

Album je morda za tančico predolg, so pa komadi vseeno izjemno zanimivi, med seboj raznoliki, a skupaj vseeno zvenijo kot smiselno postavljena celota. Menim pa, da bi lahko zdržali tudi brez prej omenjenega bodočega hita pop lestvic Hold Me In Your Arms ali pa klišejsko in prazno zvenečega Asshole (z najslabšim refrenom upoštevajoč tudi standarde klasičnih nemških metal zasedb). A na srečo ni 23 minut dolgih epskih komadov, ki težijo že na začetku plate.

Vsekakor super priprava na to, kar bodo Helloween izvedli v Kinu Šiška v Ljubljani 18. 3. 2013, ko bodo oder delili z brati Gamma Ray in odličen dokaz, da nekatere stvari z leti samo še pridobijo na kvaliteti in ne obratno.

twitter facebook