recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

17. 9. 2011  ICS Vortex - Storm Seeker  (Century Media, 2011)
Poslušalec preprosto rabi čas, čas in čas, da se navadi na 'all over the place' ultra zavijajoče, vseprisotne, numinozne, eksperimentalno-teatralno ekspresivne vokale, ki jih je Vortex tu pripeljal do ekstrema.

Pričakovanja, ki so se vrtela okrog samostojnega prvenca multi-glasbenika ICS Vortexa, so bila neverjetno visoka. Gre namreč za umetnika, ki je s svojim t. i. epskim vokalom zaznamoval več norveških težko-kategoričnih skupin: Arcturus, Borknagar, Lamented Souls ter seveda Dimmu Borgir. Prav zaradi Vortexovega prispevka k slednjim apokaliptikom pa so se prej omenjena pričakovanja glede samostojnega prvenca mnogim fenom ob dejanskem poslušanju albuma najbrž zataknila nekje v grlu. Ali bobniču. Namesto epske zvočne panorame apokalipse, kjer z neba padajo kometi in glave angelov, kjer se zemlja odpira in kjer se med bliskanjem jedrskih detonacij bijejo kolosalne bitke, smo s ploščo Storm Seeker dobili nekaj veliko bolj intimnega, prefinjenega, sofisticiranega, življenjskega in prizemljenega.

Storm Seeker pač ni black metal in je, če ga ocenjujemo s kriteriji, ki veljajo za black metal, enostavno rečeno prekleto slab album. Mislim ... razne "U-la-la-la, U-la-la-la" vokalne linije pač ne sodijo v ta žanr. Kajne? Pa že. Poslušalec preprosto rabi čas, čas in čas, da se navadi na 'all over the place' ultra zavijajoče, vseprisotne, numinozne, eksperimentalno-teatralno ekspresivne vokale, ki jih je Vortex tu pripeljal do ekstrema. Toda, ko se to zgodi (ko se megla razblini), pred nami leži (kopno!) izjemno samosvoj in strukturno razgiban album. Vsaka skladba ima svoj spekter občutij in sebi lasten pathos. Od komadov, ki spominjajo na The Archaic Course dobo Borknagar (Odin's Tree, When Shuffled Off), prek nekoliko folk obarvanega Skoal!, do The Doorsovskega Storm Seeker in zaključnega The Sub Mariner (v katerem Vortex pokaže izjemen smisel za klaviaturski minimalizem – zadeva spominja na Escape Velocity od Zombi), je album ena srednje dolga, a zato toliko bolj razburkana plovba po vodah žanrsko neobremenjene glasbe, ki ne gleda ne na levo ne na desno, temveč gre dalje svojo pot.

Albumu na drugi – tradicionalno bi rekli negativni – strani manjka neke obče prepoznavnosti, duše; in v tem oziru leži nad generičnostjo žanrskih izdelkov in obenem pod hiper 'progresivnimi' izdelki, ki na celem albumu ne ponovijo niti enega riffa – je tako rečeno v sivini, sivini, ki je uprizorjena že v sami naslovnici izdelka pred nami. Zavedamo se, da je v večini primerov res potovanje tisto, ki je pomembno, in kot označuje naslov albuma, je Storm Seeker vsled svoje čustvene (ter tehnične) vseprisotnosti – da ne rečem razpršenosti – pričevanje o nekakšnem (kreativnem) nemiru. Ravno zaradi tega mislim, da bi bil povsem logični korak, da se Vortex za svoj naslednji studijski podvig poizkuša zasidrati v kakšnem pristanišču. Če že ne zaradi česa drugega, pa enostavno zato, da vidimo, kako se to sliši ... Kakor neumno se to ... bere. V nasprotnem primeru bo pač moral poiskati kakšno veliko večjo nevihto od te.

Avtor:
twitter facebook