recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

10. 11. 2013  Weekend Nachos - Still  (Relapse Records, 2013)
Album Still ni prav nič takega, da bi spremenilo svet glasbe oz. žanr. Je iskren in blazen izdelek, kateremu v današnjem času sledijo le redki.

Nova izdaja, stari triki sedaj že izredno prepoznavne skupine…. Tako bi lahko brez težav začel z najnovejšo izdajo agresije lačnih Weekend Nachos, katere smo v preteklosti že večkrat omenjali na naši strani, hkrati pa smo jih tudi predstavili v intervjuju ter recenzirali njihovo A389 izdajo Watch You Suffer na začetku letošnjega leta (da malce osvežimo spomin, in sicer jo boste našli v mesecu januarju).

Če ste skupini sledili že od ranih izdaj, potem veste, da so od samega začetka naredili korak naprej in se iz tistega fastcore/power violence žanra, začeli bolj osredotočati na posplošen HC žanr, pri katerem se je pokanje kosti še bolj začutilo (najbolj občutno pri izdaji Worthless) in je hitrost in vokalna jeza dobila še bolj robusten obraz, kot smo jo bili vajeni na začetku.

Still pa nam prinaša ravno to, kar lahko razberete v zadnjem odstavku, in sicer petarde v obliki bobnov, jezo ter pokanje kosti skozi zvok agresivnih inštrumentov in pa kričeče nergavega vokala.

Če album Still gledamo v celoti, lahko opazimo, da je struktura albuma povsem identična predhodniku Worthless. Je HC, ampak so spremembe vidne v detajlih  določenih skladb.

Nekakšno ''novost'' (če temu lahko tako rečemo) prejmemo pri No Idols And No Heroes ter S.C.A.B., kjer bomo priča dobremu ''gang'' vokalu celotne skupine.

Obe skladbi v sebi nosita nostalgijo iz 90-ih, kjer se začuti močan vpliv skupin, kot so Disembodied in njihovo jezno pripovedovanje konca skozi težke vokalne ritme in skupnih vokalov, ki so nad publiko prinesli eno samo pogubo ter znak uničenja.

Album pa ne vključuje le dele HCja iz 90-ih, ampak tudi določene segmente ostalih žanrov, in sicer je to dobro vidno pri skladbi Satan Sucker.

Satan Sucker nam od začetka ponudi mešanje med drone ter doom žanrom, ki se kasneje prelevi v dobro power violence norenje. Poznano, a dobro oz. dobrodošli v maniri Weekend Nachos, kjer ni nič pričakovano.

V 21 minutah oz. 12 skladbah prejmemo uživajoče in zlovešče igranje dobrega HCja, ki se lahko upočasni in se spopada s sludge ter doom žanrom, a se hkrati lahko dvigne v hitrost, slišano pri prvih albumih, ki ti stresejo kosti v telesu.

Album Still ni prav nič takega, da bi spremenilo svet glasbe oz. žanr. Je iskren in blazen izdelek, kateremu v današnjem času sledijo le redki.

twitter facebook